Piše: dr. Damjan Prelovšek
V vrsto dogodkov, ki bremenijo ljubljanskega župna Zorana Jankovića, sodi tudi prisilna izselitev mestnega arhiva iz prostorov na Mestnem trgu, kjer je domoval od ustanovitve leta 1898. Doslej se o njej ni veliko pisalo. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko, češ da ima Ljubljana druge in pomembnejše skrbi od skladiščenja starega papirja. Vendar ni čisto tako. Ohranjanje dokumentarnega gradiva o preteklosti našega glavnega mesta je tesno povezano z utrjevanjem narodne identitete, za slednjo pa naš župan nima nikakršnega posluha.
Rodil se je v srbski vasi daleč stran od slovenske prestolnice in njene kulturne preteklosti, ki jo sedaj samovoljno mrcvari s pomočjo pretežno od drugod priseljenih volivcev. Za neki arhiv mu je kaj malo mar. Že več let si je prizadeval, da bi ga izselil iz magistratnih prostorov, ki jih je namenil svojim birokratom. V začetku leta 2020 je prišlo celo do dogovora med njim in ministrstvom za kulturo, da bi z izselitvijo počakali vsaj do postavitve nove stavbe na državni parceli ob Kvedrovi ulici. Šlo je za ustni dogovor, ki ni bil nikoli formaliziran s podpisom obeh deležnikov. Zato je bilo na balkanski način brez težav mogoče obiti dogovorjeno. Sledil je spor med vodstvom arhiva in Jankovićem, v katerem je zmagal močnejši in nasilnejši.
Zgodovinski arhiv se je moral izseliti v začasne prostore na Trdinovi ulici. Vendar je šlo le za novo sprejemno pisarno, medtem ko je arhivsko gradivo ostalo deponirano na treh lokacijah na mestnem obrobju. To stanje je ta čas zagotovljeno za pet nadaljnjih let, kako pa bo v prihodnje, nihče ne ve. Vsekakor je usoda arhiva zapečatena za nedoločen čas, saj novogradnja arhivskih prostorov ne sodi ne med državne ne med mestne prioritete. Za obiskovalce arhiva in še zlasti tiste, ki se ukvarjamo s starejšo mestno zgodovino, to pomeni dolgotrajno čakanje na naročeno gradivo, saj dostava iz dislociranih skladišč lahko traja tudi nekaj dni. Da je s tem onemogočeno sistematično raziskovalno delo, ni treba posebej poudarjati, kot tudi, da vsakodnevni transport na dolge razdalje arhivalijam ne koristi, še zlasti če gre za stare in občutljive dokumente. Kdor je kdaj delal v arhivu, dobro ve, da vsega želenega gradiva ni mogoče dobiti takoj, treba ga je večkrat naročati. To, kar smo nekdaj na prvotni lokaciji opravili v nekaj urah, se sedaj lahko raztegne tudi na ves teden. Skratka, arhivsko gradivo je teže dostopno, naročanje zamudnejše, izguba časa pa enormna. Kot rečeno, tudi ni videti, kdaj, če sploh, bo bolje. Spet enkrat je v Ljubljani zmagal oblastniški primitivizem.
Če bi šlo za kako levičarjem namenjeno ustanovo, na primer Cukrarno, Rog, Švicarijo, Metelkovo, Tobačno in podobno, bi bil problem nemudoma rešen, za resnejše ustanove tipa fakultet, knjižnic in arhivov pa ni pravega posluha. Te se bodo še naprej stiskale v neprimernih prostorih ali prizidkih, samo da bo levičarska mladina skupaj z neslovenskimi priseljenci še naprej lahko hvalila našega vrlega župana in ga zabavala z balkanskimi napevi. Kje so časi, ko se je župan Ivan Hribar z ustanovitvijo mestnega arhiva daljnovidno zavedal njegovega pomena? Za arhivarja je nastavil pesnika Antona Aškerca, ki je zapisal: »Vsa lokalna zgodovina … se pomiče mimo naših očij, če pregledujemo naš mestni arhiv.« Kje so časi, ko je arhitekt Plečnik v veliko skromnejših razmerah gradil prestolnico našega naroda, a z veliko večjim narodnim zanosom? Kje so časi, ko smo Slovenci ustanovili svojo univerzo ter druge znanstvene in kulturne institucije? Kje so časi, ko so se mestni odborniki še zavedali svojega narodnega poslanstva? Da je bilo stanje nekdaj vendarle precej drugačno, se lahko poučimo prav iz arhivskih dokumentov. To pa očitno ni namen naših levičarjev, ki jim je narodna zavest ne pomeni prav nič.
