Piše: dr. Andreja Valič Zver
Vstopamo v leto Gospodovo 2026. Za nami je leto, ki so ga zaznamovali veliki geopolitični premiki, nadaljevanje vojne v Ukrajini, izraelsko sesutje Hamasovega terorističnega oporišča v Gazi in omajana iranska teokratska vladavina. Vrstili so se krvavi pogromi islamistov nad kristjani v Nigeriji, Sudanu in drugje. Pred islamskimi fanatiki trepeta skoraj vsa Zahodna Evropa, ki je pod geslom Wir schaffen das! na stežaj odprla vrata zavojevalcem. Evropejci vse bolj odločno zagovarjajo remigracijo in zasuk v desno, česar se prostozidarske in druge elite bojijo kot hudič križa. Evropska unija se pod njihovo taktirko spreminja v trdnjavo zmanjševanja gospodarske rasti, stiskanja evropskih kmetov v kot, cenzure in demokratičnega deficita.
Na drugi strani sveta se Južna Amerika obrača v desno, konservativno smer, v kateri odločno koraka severna soseda pod Trumpovo vladavino. Trumpova administracija je nasula nekaj soli na evropske rane, ki skelijo in bolijo. Vse bolj se – ob nerazumnih bojnih krikih Bruslja – sprašujemo, v kaj nas pravzaprav ta več kot 60.000-glava množica neizvoljenih evrokratov vodi?
O stanju v Sloveniji skorajda ne splača več izgubljati besed. Golobnjak nas je potisnil na obrobje v vseh mogočih smislih. Tam smo že tičali dolga stoletja. Osamosvojitev, dve predsedovanji Svetu EU, gospodarska in demografska rast pod tremi Janševimi vladami pa sta vsemu svetu dokazali, da zmoremo veliko več, kot kaže naša »majhnost« po površini države in številu prebivalcev. A globalna mafijska sprega je zavohala svojo priložnost in jo dodobra zgrabila. Slovenija je v krempljih brezobzirnih plenilcev. Vojna levakov proti t. i. kapitalistom v podobi podjetnikov, zdravnikov, lastnikov hiš in drugega premoženja je začela nevarno spominjati na brezumen bes lumpenproletariata, kakor ga poznamo iz časov pred komunistično revolucijo v Sloveniji in drugje po svetu. Le malo je treba, da se vse skupaj sprevrže v izjemno nevaren požar, ki bi tako kot v revolucionarnih časih neusmiljeno goltal vse t. i. nasprotnike. Za nameček so »fripalestajnerji« in kolesariat že v svojih štartnih blokih.
Naj se ob teh črnih oblakih nad nami spomnim na dva pogumna človeka, ki sta si velik del svojega življenja prizadevala za demokratične spremembe na Slovenskem in dokazala, da tudi v najhujših nevihtah ni za obupati. Oba sta odšla za vedno v mrzlem decembru, dr. Ljubo Sirc decembra 2016, dr. Lovro Šturm pa decembra 2021. Oba sem imela čast poznati in z njima sodelovati. Bila sta mila in ljubezniva človeka, ki sta v svojem življenju tako ali drugače izkusila jarem komunističnega totalitarizma. Pa vendar nista postala zagrenjena, ampak sta svojo silno življenjsko energijo usmerila v ustvarjanje slovenske države, ki bi bila mati za vse. Odigrala sta vsak svojo nepogrešljivo vlogo na odru zgodovine.
V Sloveniji je še veliko ljudi, ki so jim bile storjene hude krivice. Niti po 35 letih še niso razrešene. A Slovenci smo skozi stoletja razvili poseben preživetveni gen oziroma vrlino – znamo potrpeti, vztrajati in preživeti.
»Pride čas, ko ni več časa,« je zapisal pesnik. V naslednjih mesecih bomo spet na okopih, da zavarujemo samostojno, neodvisno in suvereno slovensko državo. Edino državo, ki je res naša, težko priborjena, zaželena mnogo stoletij. Naj nam je pogoltne mafijske združbe ne uničijo za vedno! Verjamem, da bo vsak od nas po svojih močeh prispeval svoj delež v boju z zlom, ki razkraja slovensko družbo in slovensko državo.
