Piše: Miran Černec
Verjetno ni imela niti 16 let. Opazil sem jo v čakalnici železniške postaje v Düsseldorfu, sedmem največjem nemškem mestu. To ni bilo težko; med vsemi turškimi, arabskimi in afriškimi moškimi obrazi, ki so tam tiste noči mrko zrli predse in čakali vsak na svoj vlak, je gotovo izstopala. V čakalnico je pritekla vsake toliko časa, poiskala sedež tik ob mojem, s svojimi zlatimi lasmi razsvetlila ves prostor, kadarkoli je vstopila. Le redko je dvignila pogled od telefona, tako kot je pač navada mladine naših časov; bila je tetovirana do zapestij in vratu, oblečena po uličarsko, in ko je prisedla še tretjič ali četrtič, si je z vajenim gibom zvila džoint.
Kolikor se je že trudila delovati nevarna, pa je bila vendarle samo otrok; evropski otrok 21. stoletja, sredi noči izgubljen v svetu, ki ne bi smel nikoli niti nastati. Njen obraz je izžareval isto nebeško milino, kakršno je nekoč na platnih ovekovečal Botticelli; njene sinje modre oči so pričale, da v njenih žilah še vedno teče kri Schillerja, Beethovna in Goetheja; bila je popolna hči Evrope, kakršno si sploh lahko zamislite – toda v samem središču njenega mesta sva ona in jaz tisto noč delovala kot tujca … Kmalu nato je znova stekla na ulico. Ko se je čez pol ure vrnila, je že na vhodu preverila, ali sem še tam, in ko me je opazila, je spet prisedla. Morda se je v tisti množici mračnih mož iz tretjega sveta ob mojem slovanskem fenotipu počutila varneje. Ali pa je hotela ona zaščititi mene, kdo ve. Tako sva se skupaj prebila do zore; ona, pripadnica generacije Z, ki v mestu svojih prednikov odrašča kot manjšina; in jaz, ki bi ji lahko bil oče in bi ji to usodo rade volje prihranil, a ne znam zavrteti časa nazaj in izničiti vseh neumnih, sebičnih in kratkovidnih baby-boomerskih odločitev zadnjih 50 let …
Prišlo je jutro in z njim moj vlak. Vkrcal sem se. Ona je izginila nazaj na svoje izgubljene ulice. Poletna noč v srcu Evrope leta Gospodovega 2022 je minila. A najin boj traja naprej.
