Piše: dr. Matevž Tomšič
Letošnji evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov je s sporočilom za javnost zaznamovala tudi Golobova vlada. Spomnimo se, ta dan je z resolucijo v celotni Evropski uniji leta 2009 s podporo vseh osrednjih političnih skupin razglasil evropski parlament. Njegov datum ni bil izbran naključno: 23. avgusta 1939 je prišlo do sklenitve pakta Hitler-Stalin, s katerim sta si nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza razdelili vzhodni del Evrope. Omenjena resolucija je eden najpomembnejših aktov simbolne obsodbe nacizma, fašizma in komunizma, se pravi najbolj krvavih in zatiralskih sistemov 20. stoletja.
Optimisti lahko vidijo že samo dejstvo, da je aktualna oblast sploh reagirala na ta spominski dan, kot nekaj pozitivnega, kot znak spoznanja, da je treba obsoditi zločine ne glede na to, kdo so njihovi storilci, in da se je treba brez izjeme pokloniti njihovim žrtvam. V vladi so namreč zapisali: »Obsojajmo vse zločine proti človečnosti in sočustvujemo s svojci žrtev.«
A ne veselimo se prezgodaj. Tej obsodbi vseh zločinov je sledil dodatek: »Slovenski narod je še posebej trpel zaradi fašizma in nacizma.« O komunizmu pa niti besede! In nikjer nam pisci vladnega sporočila za javnost ne navedejo utemeljitve, zakaj naj bi prva dva povzročila toliko več trpljenja od slednjega.
Očitno gre vladajočim beseda komunizem zelo težko z jezika, ko bi bilo treba v povezavi z njimi obsoditi njegove zločine. Nobenega razloga namreč ni za to, da bi ga obravnavali kaj bolj dobrohotno kot druga dva zatiralska režima. Za vse tri je bila značilna monistična narava oblasti, kjer je imela ena skupina (partija) popoln politični monopol na podlagi uradno zapovedane ideologije, zato ni bilo nobenega prostora za politični pluralizem. Vsem trem je bilo skupno sistematično omejevanje svobode in izvajanje terorja nad vsemi tistimi, ki niso pristajali na dogme vladajoče ideologije in ki so se celo drznili zoperstaviti oblastem. Nasilje in ideološka indoktrinacija sta bili njihovi integralni komponenti. Resda so se komunistični režimi razlikovali med seboj in tudi znotraj posameznih držav se je »trdota« režima spreminjala. A to velja tudi za fašistične režime. Slednji so vsaj na ekonomskem področju dopuščali določeno svobodo, saj je le-to še vedno temeljilo na zasebni lastnini, medtem kot je bila v komunizmu podržavljena velika večina podjetij, zato je bilo gospodarstvo politično vodeno.
Slovenci smo imeli izkušnje v vsemi tremi velikimi nedemokratičnimi sistemi 20. stoletja. In nikakor ni mogoče trditi, da je komunizem povzročil manj trpljenja. Rečemo lahko celo, da je med vsemi temi diktaturami pustil največ negativnih posledic za razvoj slovenske družbe. Trajal je namreč bistveno dlje. S fašizmom in z nacizmom je imela večina slovenskih dežel izkušnje samo nekaj let (kraji, ki so na podlagi rapalske pogodbe ostali po prvi svetovni vojni pod Italijo, so pri tem izjema). Medtem pa je komunistična vladavina trajala nekaj manj kot pol stoletja. In čeprav je bil režim na koncu relativno »mehak«, je ves čas ohranjal značilnosti enopartijske diktature. Več generacij Slovencev je tako dobršen del svojega življenja preživelo v razmerah, ko je bila njihova svoboda zelo omejena. Poleg tega komunizem – v nasprotju s fašizmom in z nacizmom – ni doživel sistematične obsodbe. Nasprotno, del politike in javnosti še vedno kaže neprikrite simpatije do njega. In to tisti del politike, ki je ta čas na oblasti. Spomnimo se samo ukinitve nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma ali udeležbe kulturne ministrice na prireditvi ob obletnici ustanovitve slovenske komunistične partije. Zato se sedanja vladajoča ekipa ni zmožna nedvoumno distancirati od njega – kaj šele da bi priznala njegovo proticivilizacijsko naravo.
