Piše: Ana Zagožen
V zgodovini so propadle različne civilizacije, čeprav so se zdele še tako močne in nezlomljive. Ko govorimo o naši civilizaciji, govorimo o zahodni, evropsko-ameriški civilizaciji, ki je utemeljena na vrednotah krščanstva in razsvetljenstva oziroma sodobne znanosti in del katere je tudi naš narod in naša država. Ko sprejemamo valove nezakonitih migrantov, pozabljamo, da s tem Evropejci izgubljamo svojo identiteto.
Obstaja velika verjetnost, da bo priseljevanje lahko na dolgi rok ustvarilo države, ki bodo večinsko razdeljene bodisi na krščanske, bodisi na muslimanske skupnosti.
Če bi bile evropske vlade pripravljene na omejitev priseljevanja iz držav tretjega sveta, bi se temu lahko izognili. Vendar bi jim to povzročilo velike stroške. Med te stroške je treba všteti neposredne fiskalne stroške protipriseljevalnih ukrepov, pomanjkanje delovne sile, socialno ceno za nadaljnje odtujevanje priseljenskih skupin in nižje stopnje gospodarske rasti.
Pretirana integracija tujcev eden od razlogov za propad civilizacije
Če pogledamo starorimsko civilizacijo pred njenim propadom, lahko vidimo, da so se tudi v starem Rimu na koncu soočali s staranjem prebivalstva in padanjem rodnosti. To težavo so reševali tako, da so tujcem množično podeljevali državljanstva, zaradi česar je posledično nastala “barbarizacija” Rima. “Barbar” v latinščini pomeni tujec. In če pogledamo realna dejstva, ugotovimo, da se zelo podobno prek množičnih migracij dogaja Evropi in tudi pri nas ter delno v ZDA. V Evropi bi vse več levih politikov pomanjkanje kadrov zlasti na manj privlačnih delovnih mestih reševalo z migranti. Na enak način bi reševali tudi pokojninsko reformo.
A če se učimo na starorimskem primeru in zgodovini, potem vidimo, da je to povsem nesmiselno, saj naj bi bila pretirana integracija tujcev eden od razlogov za propada starorimske civilizacije. Večinoma naj bi se državljani držav članic EU zavedali, da priseljevanje iz držav tretjega sveta ne prinaša le multikulturne obogatitve, ampak tudi nevarnosti, saj je njihova kultura tako zelo drugačne od naše, evropejske, da bosta obe kulturi težko postali skladni in shajali v sožitju, čemur smo v zgodovini že bili priča na Iberskem polotoku. Zgodovinar Darío Fernández-Morera je v svoji izčrpni študiji Mit o andaluzijskem raju na podlagi obsežne dokumentacije ovrgel hipotezo, da so muslimani, kristjani in Judje živeli v miru in harmoniji, in zasadil dvom o pozitivnih učinkih multikulturalizma, ki se posredno napaja prav iz Al-Andalusa (Iberski polotok, kot so ga poimenovali muslimanski viri v časih muslimanskega osvajanja Španije). Država ali narod, ki ima različno kulturo od drugega, se bo oddaljeval od svojega bistva. Bistvo zavezništev med velesilami pa sta kultura in civilizacija. Danes je kulturna identiteta bistveni dejavnik, ki določa zaveznike, in ni več pomembno vprašanje, na kateri strani si, temveč kdo si. Odgovor na to vprašanje mora imeti vsaka država, saj je ta odgovor tudi kulturna identiteta države ter določa, kakšen položaj zaseda in predstavlja neka država v svetovni politiki.
Že leta 1993 je profesor na Harvardu Samuel P. Huntington takole napovedal spopad civilizacij: “Doslej so bili spopadi v zahodnem svetu predvsem spori med vladarji, monarhi, ki so želeli razširiti svoje države, okrepiti svojo vojaško in gospodarsko moč, zlasti pa si povečati ozemlje, ki so mu vladali. Poznali smo predvsem vojne med državami, zdaj pa bo težišče mednarodnih odnosov na relaciji zahodne in nezahodne civilizacije. Zagospodovali bodo spopadi med civilizacijami. Ločnica med civilizacijami bo postala bojna črta prihodnosti. Spopad med civilizacijami predstavlja zadnjo fazo v evoluciji sporov v sodobnem svetu.” Začetek EU sega v leto 1957, ko je bila podpisana rimska pogodba, toda identiteta Evropejcev je že stara in se je oblikovala skozi celotno zgodovino. Zavedajmo se, da je Evropa celina, ki je uveljavila civilizacijo, njeni pripadniki pa so razvijali sodobne vrednote, na katerih je utemeljen humanizem.
