Kolumna, ki ste jo pravkar začeli brati, je sicer že zelo pred-dopustniška, a vendarle: gre za nekaj, o čemer je treba spregovoriti naglas. Vsaj glede na dogodke zadnjih dveh tednov.
Namreč, če ste spremljali dogodke iz slovenske politike – ne samo tiste strankarske, ampak vsega, kar je z njo povezano – , potem ste lahko ugotovili naslednje: da je bil razvpiti tožilec Harij Furlan spet nagrajen za svojo vlogo, da niti evropsko sodišče za človekove pravice ne pride do živega mariborskim sodnicam, ki »v imenu ljudstva« kršijo te iste človekove pravice, da se na področju ločitvenih vojn in dodeljevanja otrok dogaja razvrat in sodniško nasilje nad ločenimi očeti, da je skupina migrantov čisto po šeriatsko kamenjala mladoletno dekle na območju Ilirske Bistrice in da minister za izobraževanje iz vrst SD glede financiranja zasebnega šolstva ponuja m(M)ačka v žaklju, ki še huje krši ustavo kot prej.
In premier? Prepričuje nas o razraščajočem se fašizmu, medtem ko ga nasilni migranti ne skrbijo. Notranji minister? Nič o zaprtju meje, pač pa samo svetuje, da se zaklepamo. Zunanji minister? Sproti si izmišljuje, kaj bo kot politik počel v prihodnosti in že lobira za dobro plačano službo v Bruslju. Obrambni minister? Nemo opazuje, kako premier jemlje predsedniku republike častno četo Slovenske vojske ob napovedani proslavi ob stoletnici združitve Prekmurja z matično domovino (ah ne, pravilno se temu reče »priključitev« Prekmurja, kajne, gospod tovariš nesojeni evropski poslanec Matjaž Nemec?).
Naj ob tem spomnim, da sicer zelo rad preberem kolumne Bojana Požarja, ki je brez dvoma eden najbolje obveščenih novinarjev pri nas. In vse, kar je v zadnjem času napisal za dve certificirani politični trupli pri nas, namreč o Miru Cerarju in o Karlu Erjavcu, tudi drži. A ti zapisi imajo pravzaprav samo eno pomanjkljivost: nikjer ne moremo najti racionalne obrazložitve, zakaj nam politiki, ki bi morali po vsaki normalni logiki že zdavnaj oditi na smetišče zgodovine, še vedno vladajo? Kako je mogoče, da botrom, ki forsirajo vedno nove in nove obraze (seveda ko prejšnjim »novim obrazom« poteče rok trajanja), vedno znova uspeva? Priznam, da ne razumem niti govorjenja, da je na lanskih parlamentarnih volitvah zmagala SDS – toda kje je pomladna vlada? Se torej razlaga sedanjega stanja res skriva v delovanju t. i. globoke države?
Treba pa je vedeti, da pojem »globoka država« morda uporabljamo preveč lahkotno, kot da je to nekakšen slovenski »genius loci«. Pa vendar vemo, da se ta izraz redno uporablja tudi v ZDA, izviral pa naj bi iz Turčije, še iz Atatürkovih časov. No, razni levičarski in psevdo-levičarski razlagalci družbene stvarnosti vam bodo takoj pojasnili, da je »globoka država« ena velika nebuloza, teorija zarote in izgovor za izogibanje sprejemanju odgovornosti za lastne zablode. Pa naj bo to v ZDA predsednik Donald Trump ali pa pri nas aktualna opozicija. No, tisti njen del, ki ga poznamo pod blagovno znamko SDS. Namreč, »globoko državo« poznamo pri nas tudi z nazivom, ki ga je uvedel aktualno predsednik republike še iz časov, ko je bil premier: »strici iz ozadja«.
Priznati moram, da sem začel zadnje čase kar nekoliko dvomiti v »globoko državo«. Predvsem zato, ker se z ZDA politično nikakor ne moremo primerjati. A bistveno je vprašanje: kaj je antipod globoki državi? Lahko rečemo karikirano, da je to »plitka država«, torej njen vidni, institucionalni del, ki deluje na površju in ga opazujemo vsak dan. Velikokrat slišim tezo, da komunizem propadel tudi v Sloveniji. Pa je res? Morda je njegova ideološka podstat res razpadla, ampak ne leta 1990, pač pa že veliko prej – ker so njeni nosilci vedeli, da je pomembnejša »tehnologija oblasti«. Zakaj je torej Udba dejansko ves čas delovala po kapitalističnem principu in zakaj so lahko nosilci rdečega režima uživali vse pridobitve gnilega kapitalizma, od viskijev naprej, kar ostalim državljanom ni bilo dovoljeno? Zakaj je Ivan Maček-Matija v svojih beograjskih letih v času, ko bi moral sedeti na sestankih in poslušati samoupravne floskule, raje z generalom Žežljem (poveljnikom Titove garde) hodil na lov?
Slovenija je imela to nesrečo, da se je morala sočasno s prehodom iz socializma v tržni kapitalizem in (formalno) demokracijo še osamosvojiti (in velja tudi obratno, če se je želela osamosvojiti, se je morala formalno demokratizirati). Ob predpostavki, da bi imeli lustracijo, se osamosvojitev sploh ne bi mogla zgoditi. Madžarski, Poljski ter tedanji Češkoslovaški je bilo v tem pogledu precej lažje, saj so lahko trgale vezi edino s Sovjetsko zvezo. Pri nas smo na področju institucij dejansko uvedli gradualizem – prehod se je dogajal postopoma, Demosova vlada pa je bila izvoljena še po starem kardeljanskem sistemu (z nekaj novostmi sicer), novo ustavo smo lahko dočakali šele po končanem osamosvojitvenem projektu.
Na tem mestu bi morda kot izhodišče za razmišljanje ponudil samo dve dejstvi. Kot prvo: ko je leta 1986 prišlo do kadrovske prenove v tedanjih partijskih strukturah, je novo vodstvo CK ZKS poskrbelo za vsaj navidez nekoliko manj represivno usmerjeno politiko, kar se je pokazalo že ob zavrnitvi pritiska tedanjega zveznega tožilca Miloša Bakića proti Novi reviji (zaradi 57. številke s prispevki za slovenski nacionalni program). Slovenski tožilci v pregon niso privolili, zato se je spopad z Beogradom zaostril, slovenski CK pa je s tem dajal vtis, da ščiti slovenske nacionalne interese. Še ko se je pred tridesetimi leti zgodil pokol na Trgu nebeškega miru v Pekingu, se je po Sloveniji širilo tiho sporočilo: vidite, kaj bi lahko mi naredili z vami… In smo pri drugem dejstvu: spopad komunističnega vrha z Beogradom. A prvotno »gonganje« z zveznimi inštitucijami zaradi »napadov na JLA« je zamenjal simuliran spopad z Miloševićem. Ta konflikt je prišel Kučanu zelo prav, saj je bilo jasno, da je morala v tem pogledu Slovenija, kjer se je prebujala opozicija, ostati čim bolj enotna. Tudi zato so borci za demokratične spremembe raje stopili korak nazaj in niso tvegali hujšega spopada s partijo na oblasti.
Seveda pa je to le majhen prikaz globljih razlogov, zakaj smo dejansko podedovali »plitko državo« iz časa SFRJ in zakaj se lahko med obema, med »globoko« in »plitko«, potegne enačaj. Če ne razumete, pa še enkrat preglejte dogodke v zadnjih tednih, preverite osebe na oblastnih položajih in se vprašajte, zakaj se jim ne zgodi ničesar…
