Piše: dr. Matevž Tomšič
Teze, da gre zahodna civilizacija po poti propada, niso od včeraj. O tem je denimo nemški filozof Oswald Spengler pisal pred več kot sto leti v svojem kronskem delu Zaton Zahoda. Pa nikakor ni bil edini, ki ji je napovedoval podobno mračno usodo. Po prepričanju Spenglerja in podobnih naj bi bil glavni razlog v njenem notranjem razkroju, v nihilizmu in dekadenci. Le-ta se je izražala v vsesplošnem opuščanju moralnih usmeritev, ki so izhajale iz temeljnih vrednot, katere so Evropo in z njo celoten zahodni svet privedle do svetovnega primata.
V zadnjem času so se podobne teze znova okrepile. Če se je s koncem hladne vojne in z razpadom sovjetskega imperija zdelo, da bo zahodni model družbene ureditve postal izrazito prevladujoč in da bo zahodni svet na čelu z Združenimi državami Amerike kot edino preostalo velesilo dominiral v odnosih na globalni ravni, pa je situacija dandanes precej drugačna. Moč Zahoda nasploh in Evrope še posebej evidentno slabi, porajajo se novi svetovni centri moči, predvsem Kitajska, v precej manjši meri Rusija, potencialno tudi Indija. Poleg tega je tu islamski ekstremizem, ki se z migrantskimi tokovi agresivno razrašča po Evropi in ki radikalno zavrača njeno ureditev, vrednote in način življenja.
Vendar te zunanje grožnje, kakorkoli so že realne, niso odločilne za usodo – tudi morebitni propad – zahodne civilizacije. Rečemo lahko, da je do njih prišlo zaradi šibkosti Zahoda, zaradi dejanj, ki so jim botrovali naivnost, preračunljivost, pohlep. Če bi imela Evropa svoje obrambno-varnostne kapacitete na ustrezni ravni in bi se Putinovi Rusiji zoperstavila takrat, ko je bilo treba, si ta ne bi upala napasti Ukrajine. Če ne bi Zahodnjaki lahkomiselno prodajali svojih tehnološko sofisticiranih podjetij Kitajcem, ti ne bi bili resen ekonomski tekmec. Če Evropa ne bi na stežaj odprla vrat migrantom iz muslimanskih dežel, radikalni islam ne bi predstavljal resnejšega problema.
Delno je mogoče pritrditi tistim, ki razloge za pešajočo moč Zahoda – znova – vidijo v njegovi dekadentnosti. Pojavi, ki so bolj tradicionalno usmerjenim neljubi, kot je materialističen in hedonističen življenjski slog, osredotočen za zadovoljevanje vsakršnih potreb posameznikov, so pač posledica individualizacije, ki je temeljna značilnost moderne (zahodne) družbe. To, kar se sedaj dogaja, pa je zavestno in sistematično spodkopavanje temeljev zahodne civilizacije. Zanj je »zaslužen« kompleks novolevičarskih ideologij, utemeljenih na kulturnem marksizmu, kamor sodijo multikulturalizem, radikalni feminizem, LGBTizem, fundamentalistični ekologizem in vse, kar razumemo pod oznako »prebujenstva«.
Nosilcem vseh teh idejnih tokov je lastno zavračanje vrednot in tradicij, na katerih je utemeljena zahodna družba. Izražajo odpor, če ne že kar odkrit prezir do krščanske dediščine, ki predstavlja njeno moralno osnovo. Zavračajo kapitalizem kot izkoriščevalski sistem, čeprav je ljudem na Zahodu omogočil takšno raven blaginje, kakršne ni bilo nikdar v celotni človeški zgodovini. Zahod je po njihovem kriv za malodane vse težave sodobnega sveta in za vse krivice, ki so se ljudem v nezahodnem svetu dogajale v preteklosti. Pri tem gre za velikansko dvoličnost. Tako obtožujejo Zahodnjake imperializma in kolonializma, kot da so bili oni edini, ki so osvajali tuje dežele (spomnimo se samo, kako so Otomanski Turki za več stoletij zavojevali dobršen del jugovzhodne Evrope). Bili so samo uspešnejši. In v nasprotju z večino nezahodnih osvajalcev so v zasedene dežele – poleg zatiranja in trpljenja, to je treba priznati – prinesli tudi nekatere civilizacijske pridobitve. Tovrstnih »kritik« torej ne vodi resnicoljubnost in želja po samorefleksiji, ampak ideološko motivirano sovraštvo. Rezultat tega so različno konflikti znotraj zahodne civilizacije (razredni, rasni, spolni itd.), ki razkrajajo njeno kohezivnost in posledično slabijo njeno moč.
