Piše: Gašper Blažič
Leta 2021 je eden od mojih znancev kupil malo rabljeni avtomobil VW Tiguan. Lani ga je potreboval, menda zato, ker je potreboval denar za neko drugo naložbo. Na moje presenečenje mi je pojasnil, da je avtomobil prodal za praktično enako vsoto, kot ga je kupil. Kar se bo marsikomu zdelo nelogično. V dveh letih pač cena rabljenega avtomobila pade. A vendar: našel si je kupca, ki je bil za avtomobil pripravljen odšteti takšno vsoto. Lahko bi rekel, da je to primer odličnega posla, saj je znanec svoj avtomobil dve leti uporabljal, ne da bi utrpel kakšno finančno izgubo (razen rednih stroškov).
Je torej moj znanec s tem poslom storil kaznivo dejanje? Če bi za mnenje povprašali dogmatične socialiste, bi se strinjali. No, pod pogojem, da je moj znanec razredni sovražnik. Če bi bili sami vpleteni v ta posel, bi se jim to zdelo normalno. Če pa to stori nekdo, ki ga oni ne marajo in ni “naš”, pa je s tem poslom storil kaznivo dejanje. Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno govedu, so nekdaj rekli stari Rimljani. Tako preprosto je to.
Začelo se je leta 2011
S tem pa se tudi odre jedro problema v zadevi Trenta. Ne gre za kakšno novejšo afero, ampak za umetno vzdrževan škandal, ki ga je tranzicijska levica prvič uporabila že pred parlamentarnimi volitvami leta 2011. Šlo je za prve predčasne volitve v Sloveniji zaradi razpada Pahorjeve koalicije, potem ko je iz nje izstopila Golobičeva stranka Zares. Kot je znano, je takrat četica »znanih Slovencev« (med njimi tudi Milan Kučan) zdrvela na ljubljanski Magistrat, kjer so na kolenih prosili župana Zorana Jankovića, naj se angažira tudi na državni ravni. Tako je iz Liste Zorana Jankovića nastala instant stranka Pozitivna Slovenija, ki je zelo hitro dobila podporo vseh mainstream medijev. Prikazovali so jo kot zelo dobrodošlo osvežitev slovenske politike, nekaj novega. Češ, Janković je uspešen župan slovenske prestolnice in lahko »zrihta« tudi celotno Slovenijo.
A glavni motiv pasje procesije v ljubljanski mestni hiši je bil predvsem preprečitev zmage SDS na volitvah. Zaradi razsula Pahorjeve vlade so ji ankete spet kazale prvo mesto. Toda aktivacija »novoobrazne« stranke, v kateri so se znašli številni stari znanci iz LDS in Zaresa, ni bila dovolj. Prav tako tudi ne formiranje »sredinske« Državljanske liste. Botri so potrebovali afero, s katero bi zbili rejting največje opozicijske stranke – seveda tako, da strele udarijo v njen vrh, v predsednika Janeza Janšo (ki je sicer tudi izkušen plezalec in dobro ve, kaj nevihte pomenijo v visokogorju). Po pravilu, ki ga opisuje že Sveto pismo: “Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce.”
In kaj se je zgodilo? Botri globoke države so že takrat v medije privlekli zgodbo o Janševem kakor goljufivem poslu z zemljiščem, s čimer naj bi lažje prišel do luksuznega stanovanja v Ljubljani. O tej aferi je izčrpno poročala zlasti tedanja novinarka, danes pa poslanka Mojca Pašek Šetinc, zelo verjetno ob pomoči moža Mileta Šetinca, znanega lobista in nekdaj vplivnega človeka iz LDS. Kar je bila sicer dovolj močna kombinacija, da so SDS na volitvah »skalpirali« in na prvo mesto spravili Jankovićeve »pozitivce«. A premalo za to, da bi preprečili novo imenovanje Janeza Janše za premierja, potem ko se je izkazalo, da so koalicijska pogajanja za Jankovića španska vas. Načrt, da bi »princ iz Saraorcev« postal slovenski premier, je tako splaval po vodi, ostale stranke pa niso čakale, ampak sestavile »koalicijo za izhod iz krize«. Janez Janša je tako predsednik vlade nepričakovano postal še drugič. Vojna levičarske »civilne družbe« se je tako začela že drugič, kar najbolj simbolizira zažgan kontrabas ob slovenskem kulturnem prazniku. In kakšen mesec prej, ko vlada še ni bila imenovana, besnenje v Dražgošah. Ker je tedanji ameriški veleposlanik v Ljubljani s sicilijanskimi koreninami Joseph A. Mussomeli preveč naglas izrazil interese svoje države, zaradi česar je tudi tedanji predsednik republike Danilo Türk skoraj izgubil živce.
“Klemenčičevanje” in “virantovanje” leta 2013
Nato pa je prišel usoden januar 2013 in nova »reciklaža« Trente. Goran Klemenčič, ki je malo pred tem nasledil slavnega globokodržavnega operativca Draga Kosa na vrhu protikorupcijske komisije, je zadevo Trenta uporabil kot »corpus delicti«, ki naj bi kakor dokazoval Janševo koruptivnost. Prišlo pa je tudi do spremembe v odnosu do Jankovića, saj so ga botri že odpisali kot stvarno opcijo pri sestavi vlade ter ga naredili za kolateralno žrtev, da bi poročilo KPK izpadlo bolj nepristransko – češ KPK ne navija za nobeno od političnih opcij. No, precej slaba tolažba, saj sta koalicijski stranki Erjavčeva DeSUS in Virantova DL poročilo KPK, ki je bilo kasneje sodno odpravljeno, vzeli resno. Češ, če Janša ne odstopi in ne naredi prostora drugemu kandidatu, gremo iz koalicije. Vmes se je Janković tudi začasno taktično umaknil z vrha PS in prepustil vodilno mesto poslanki in nekdanji uradnici finančnega ministrstva Alenki Bratušek. Pot do nove koalicije je bila tako odprta in teden dni po izvolitvi sedanjega papeža je zaprisegla nova vlada pod njenim vodstvom. Kasnejša obsodba fotografa Janija Božiča je samo potrdila, da je bilo to dejanje z vlado dogovorjeno v ozadju, saj je čestitko prejela že pred razglasitvijo glasovanja. “Virantovanje” se je nato hitro končalo in smo se lahko samo še držali za denarnice. No, danes v politiki ni več niti Gregorja Viranta niti Karla Erjavca.
Trenta v predal, v ospredje pa Patria
Afera Trenta je nato začasno utonila v pozabo, ker so botri raje aktivirali afero Patria, ki je bila sprožena približno v istem času, torej še v času prve polovice mandata prve Janševe vlade, ko je na razpisu za nakup osemkolesnikov nepričakovano prišlo do preobrata. Če so botri mislili, da bodo tudi tokrat brez težav spravili v pogon nov posel za Sistemsko tehniko, se je zadeva ponesrečila. Odločitev je v začetku menda šokirala celo marsikoga iz SDS, mediji pa so zelo hitro začeli obujati teorijo zarote, da se takšen izid razpisa ne bi mogel zgoditi, če ne bi bila v ozadju korupcija. No, vsaj prva leta so mainstream mediji zaradi izbire Patrie »šlatali« tedanjega obrambnega ministra Karla Erjavca. Nato pa je sledil preobrat: Erjavec je bil na sodišču oproščen, v zapor pa so Popit-Bavcon-Masleševi krivosodniki nato spravili Janšo, ki naj bi na neznanem kraju ob neznanem kraju in na neznan način prejel obljubo o podkupnini. In je nato, kot smo lahko pričakovali, tudi afera Patria splavala po vodi. In so zato lahko spet vzeli iz predala Trento, ki je znova postala del že videne taktike z jasnim namenom: Janšo še pred naslednjimi volitvami spravili iz politike s čimer bi spravili celotno SDS na kolena in jo postavili pred dejstvo, češ odpovejte se predsedniku in boste preživeli brez posledic. Korenček in palica torej. Za to imajo botri dober razlog, saj se je premier in vodja instant-svobodnjakov Robert Golob pokazal kot »avtentični bedak« (po Vasku Simonitiju) in praktično nima več možnosti, da bi tudi na naslednjih volitvah postal premier.
Bomo postali evropska Venezuela?
Ne bom pretirano izgubljal besed o tem, kako deplasirano je lepljenje etikete kaznivosti in koruptivnosti na nek povsem korektno izpeljan pravni posel, kot je prodaja parcele. Kazenski zakonik namreč tudi na tem področju dovolj jasno opredeljuje, kaj je to goljufija pri takšnem poslovanju. Po logiki obtožnice bi bil vsak posel, ko nekdo dobi za prodano več, kot je dal za kupnino, smatran za kaznivega. Kar dobesedno pomeni kriminalizacijo prostega trga. In pazite, to se dogaja v Sloveniji v 21. stoletju, torej znotraj EU! Se sploh zavedamo, za kakšno greznico bo naša država v mednarodnem okolju veljala, če konstrukt Trenta uspe?? Že sedaj je naša država izjemno neugodno gospodarsko okolje za investitorje, tako domače kot tuje. Kar pomeni nepovratno pot v stanje evropske Venezuele.
Botri bi radi “strigli ovce”
Afera Trenta ima zelo jasen namen, vendar tu niti ne gretoliko za to, da bi v javnosti še naprej vzdrževali mit o »koruptivnem Janši«. Gre predvsem za željo po “striženju ovac” – beri: »friziranje« drugih labilnih politikov na desnici, zlasti Mateja Tonina. Kar pomeni tudi učinkovito preprečevanje vsakega poskusa povezovanja strank v desnem oz. pomladnem taboru. Češ, ne sodelujemo s SDS, dokler jo bo vodil Janša! Prav tako je namen te afere sprožiti tudi ustrezen psihološki odziv privržencev SDS, s čimer bi se lahko že v samem štartu naredilo hud prelom med »jedrom« SDS ter vsemi tistimi neopredeljenimi volivci, ki bi lahko potencialno na volitvah obkrožili to stranko. Kar bi v končni fazi pomenilo, da bi javnomnenjski spin doktorji omejili rast SDS (npr. do največ 25 odstotkov ali pa do največ 300 tisoč glasov) in s tem hkrati podprli rast kakšne nove instant stranke, tako kot so to storili že pri Svobodi. Vprašanje pa je, ali je slovenska javnost res pripravljena, tako kot že tolikokrat, ponovno iti na led in dopustiti še en beden eksperiment z našo državo na račun kozlovske sodbe v podalpskem Avgijevem hlevu. Če smo res pripravljeni še enkrat iti na led, smo res pomilovanja vreden narod, ki si ne zasluži svoje države.
