Piše: Mitja Pucelj
Leta 1991 sem predvideval 20 do 40 let, potrebnih za preobrazbo Slovenije v normalno evropsko državo. Govoril sem o dvajsetletnem obdobju, kar so vsi ocenjevali kot velik pesimizem, ne pa o po mojem takratnem prepričanju verjetnejšem štiridesetletnem obdobju. Pa sem bil še premalo pesimističen. Sedaj že lahko govorimo o najmanj 50-letnem obdobju. Zakaj?
Za nekoga, ki pride po nekaj letih iz tujine, je to popolnoma nerazumljivo. Tam se je s svojo vključitvijo v normalnost običajnega življenja države, v kateri je v tem času živel, popolnoma izključil iz slovenskega vsakdanjega mehurčka. Slovenci v resnici živimo v mehurčku, iz katerega ne pridemo niti, ko gremo na dopust. Na dopustu po navadi živimo v podaljšanem slovenskem mehurčku (Hrvaška, smučišča v okolici, Avstrija, Dolomiti, če gremo v Francijo smo pa tako in tako v večji slovenski skupini, če letujemo prek agencij v skupinskih letovanjih in potovanjih ipd.). Seveda tudi za mnoge državljane drugih držav velja podobno. Tudi oni na dopustu živijo v svojih mehurčkih.
V Sloveniji ni prišlo do bistvene preobrazbe
In v tem našem mehurčku se nič bistvenega ne spreminja. Šolstvo je še vedno enako, kot je bilo v Jugoslaviji, sodstvo ravno tako, milica še vedno ni postala policija, državna uprava, razen tega, da je s pisalnih strojev prešla na računalnike, ni izvedla nobenega pravega reinženiringa, zdravstvo je še vedno državno (ne javno), ceni se še vedno predvsem ročno in ne intelektualno delo tako v javnem sektorju kot v podjetjih. Govorjenje o tem, da potrebujemo inženirje, ni nikjer potrjeno v plačilnih kuvertah, ker večina inženirjev še vedno dobiva minimalno plačo ali v najboljšem primeru povprečno. Kdor mi tega ne verjame, naj malce preveri, kako je s plačami inženirjev.
Intelektualno delo na trgu ne velja nič, možno ga je prodati samo po zvezah našim
Intelektualno delo je še vedno vredno nič ali zelo malo (če nisi ravno naš in ima nekdo nekaj denarja za potrošit), medtem ko ročno spretni še vedno veliko bolj pravično zaslužijo. Meni ponudijo za večurno svetovanje (ali npr. vodenje skupine, ki lahko traja 16 ur dnevno …) toliko, kolikor moram plačati mojstra za uro ali uro in pol. Še zmeraj je pomembno, da se posameznik dokaže s tem, kje vse je lahko dobil zastonj karto ali kje se je lahko zastonj najedel in napil, umetnik pa mora biti ja zelo razumevajoč in brezplačno sodelovati na n + 1 dobrodelni akciji. Stalno se dvigujejo plače najslabše plačanim in socialna pomoč, tako da smo danes dosegli neverjetno uravnilovko. Obenem pa stalno poslušamo stokanje o hudih socialnih razlikah v smislu, da ubogi otroci še niso videli morja (kot da je to ustavna pravica), da trgovke ne morajo iti smučat ipd. Mimogrede, tudi v Avstriji si tega ne morejo privoščiti. Skratka smo bolj v socializmu, kot smo kadar koli bili.
Socialistično šolstvo kot snežna kepa
Za to je več razlogov. Ampak glavni razlog je tam, kjer ga ne večina ne vidi – to je šolski oz. izobraževalni sistem. Posegi v šolski sistem so vedno dolgoročni in delujejo po principu valeče se snežne kepe. Če so skorajda vsi učitelji otroci socializma (na ta način tudi selekcionirani), pa ne samo na osnovni in srednji šoli, temveč tudi na visokih šolah, in imajo socializem ter levičarstvo v genih, pridobljenih z dresuro v vzgojno-izobraževalnem procesu, ne moremo pričakovati drugega, kot da to po sistemu kotaleče se snežne kepe prenašajo naprej na svoje učence, dijake in študente.
Moja generacija, ki je bila prva deležna idejnopolitične prenove v obliki predmeta sociologija s temelji marksizma, gre počasi v pokoj. Nas so v gimnazijah še učili učitelji, ki so bili učenci učiteljev iz predvojne generacije, naslednje generacije pa so že dobile ustrezno preoblikovane učitelje po okusu Milana Kučana, ki je dobil nalogo, da po odstavitvi Staneta Kavčiča ustrezno pregnete izobraževalni proces. Mu je treba čestitati. Eden izmed visokošolskih predavateljev mi je tedaj, ko je šel v pokoj, priznal, da je imel srečo, da Štefke ni bilo pri potrjevanju habitatov. Bila je namreč zadolžena (po njegovi trditvi) za preverjanje ustrezne moralno-politične ustreznosti s strani SZDL. Učil je na tehnišni fakulteti. Kaj je šele bilo na družboslovju. Zato je tudi večina tehnišne inteligence ustrezno socialistično vzgojena. Pa ne samo tisti, ki so dobili visoke menedžerske položaje. Pa bi ob tem lahko pričakovali, da je pri pravnikih, ekonomistih (kjer lahko predava tudi socialistični ekonomist Damjan), novinarjih (družbeno-političnih delavcih) kaj drugače ? Ne.
Sicer pa tudi pri volivcih SDS in NSi ni bistveno drugače. Veliko jih poznam, ki si nikakor ne morejo predstavljati, da bi lahko zdravnik bil zasebnik, da bi šola ne bila v državni lasti, da bi “naše” paradne konje prodali tujcem (vse bi razprodali …) ipd. Goloba sem enkrat slišal, da ima Avstrija dvainpolkrat višjo dodano vrednost na zaposlenega. Na to jaz že dolgo opozarjam. Ampak to ni dovolj za spremembe. Avstrija ima tržno gospodarstvo z vsemi elementi tržnega gospodarstva (trg dela, kapitala, produktov) na vseh področjih, tudi tistih, ki so za socialiste tabu. Kjer imajo socializem (npr. tako zaželena stanovanjska politika na Dunaju), pa imajo težave. Švica pa ima še višjo dodano vrednost in praktično nič socializma.
Brez sprememb v šolstvu spremembe niso možne
Golob pa ima med partnerji ekstremne levičarje in pač zato tudi sam ne more biti nič drugačen. S socializmom izboljševati težave, ki jih povzroča socializem v družbi, je enako kot z bencinom gasiti požar. Ampak drugega ljudem, ki jim je socializem gensko vsajen prek šolskega in vseh drugih sistemov (mediji, služba, družina ipd.), pač ne moreš ponuditi. In krog je začaran. Šele ko se bo začel reinženiring v šolskem sistemu (s kurikulom in ustreznim socialnim inženiringom med učitelji), se lahko nadejamo sprememb. Kdaj se bo to zgodilo, je pa stvar verjetno višje sile, ker bomo Slovenci sami to najbrž težko zmogli. Ne bo se še kmalu zgodilo. Večja je verjetnost, da nas bo Putin zbrisal z zemeljskega obličja z jedrskimi raketami.
Če vse skupaj povzamem: lahko smo še srečni, da je glede na okoliščine tako, kot je. To ugotavljajo tudi moji, sicer redki udeleženci usposabljanj na področju menedžmenta, vodenja in sodobne organizacijske kulture (tega pač pri nas ne potrebujemo, ker vse že tako najbolje obvladamo). Bralec bo pripomnil, da sem preveč pesimističen. Ne bo prvi. Že dolgo opozarjam na naše težave. Pa so mnogi, ko so se kasneje srečali z mano, morali priznati, da sem imel na žalost prav. Tu bi rad opozoril na razliko med optimistom in pesimistom. Optimist je slabo informiran pesimist.
Mitja Pucelj je publicist
Vir: Časnik
