Piše: Nina Žoher
Zdi se, da skoraj ne mine več teden, ko lahko poslušamo o novem primeru romskega nasilja.
Včasih je bilo še kaj takega nepredstavljivo, saj so se v glavnem v javnosti sprenevedali okrog izvora storilcev. To so sicer vseskozi počeli marsikje po Evropi v primeru migrantskega nasilja, a kot lahko vidimo, tiščanje glave v pesek na koncu ne pomaga k reševanju problematike. Nasilja je namreč le več, ko ni sledu o sankcijah pristojnih institucij.
V luči vse pogostejših nasilnih dogodkov v Šentjerneju in nezadovoljstva zaradi neodzivnosti države se je tamkajšnja ljudska iniciativa odločila organizirati protestni shod. Želijo si namreč konkretnih sprememb. A medtem ko se državi preprosto ne uspe učinkovito spoprijeti z romsko problematiko, bi človek pričakoval, da bi ljudem, ki živijo v strahu, zlasti pa žrtvam v bran stopile vsaj nevladne organizacije.
Nevladne organizacije vendarle tako rade izpostavljajo, da delujejo v interesu ljudi. A če bi bilo res tako, bi se te številčno odzvale in se z izvajanjem pritiska na oblast postavile v bran navadnemu človeku. Še posebej bi imelo učinek, če bi se izpostavili tisti nevladniki, ki so medijsko najbolj prepoznavni. V preteklosti so slednji dokazali, da brez težav pridejo do pogovora s predstavniki oblasti, še laže kot stroka.
A očitno prevelikega interesa tukaj preprosto ni. Povsem drugače pa je, ko se bližajo volitve ali kakšen referendum, na katerem se borijo za interese svojih političnih somišljenikov. Res ni nič čudnega, da je vse več takih, ki v obstoju nevladnih organizacij ne vidijo smisla in te obtožujejo, da se aktivirajo le, ko so plačane za to.
