Piše: dr. Metod Berlec
Na spominski slovesnosti v Sorici pod Ratitovcem je v nedeljo predsednik SDS Janez Janša spomnil, da živimo v državi, »ki ima v svoji ustavi zapisano, da je človekovo življenje nedotakljivo«. »In ta odstavek smo takrat ob pisanju ustave zapisali tudi zato, da se tragični časi, o katerih priča spominska plošča, ne bi nikoli več ponovili.«
Besede, izrečene ob 80. obletnici izgnanstva in krutih pomorov faranov Sorice s strani povojnih komunističnih oblastnikov, so več kot le spomin – so opomin. Opomin, da je resnica kljub vsemu zmagala nad pozabo, ki so jo prisilno vzdrževali desetletja. Bitka spomina je bila v tem primeru dobljena, a moramo se kot narod vprašati, na kateri strani zgodovine stojimo: na strani kulture življenja ali kulture smrti.
Danes se ta dilema ne kaže več v obliki komunističnega nasilja, temveč v zakonodajnih poskusih njihovih političnih naslednikov, ki pod krinko sočutja odpirajo vrata kulturi smrti. Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je prav takšen poskus. Njegovi zagovorniki ga predstavljajo kot izraz svobode posameznika, a v resnici gre za nevarno relativizacijo temeljne ustavne vrednote – nedotakljivosti človekovega življenja. Če je bila bitka spomina proti pozabi dobljena, kot je v nedeljo opozoril Janša, se danes bije nova bitka: bitka za ohranitev spoštovanja do življenja. Zakon, ki uzakonja pomoč pri končanju življenja, se pravi asistiranje pri samomoru, pomeni, da bi slovenska država aktivno legitimirala poseg v življenje kot nekaj dopustnega. To pa ni več vprašanje osebne izbire, temveč vprašanje našega krščanskega civilizacijskega temelja.
Spomin na Sorico nas uči, da se zločinov ne da zanikati – lahko pa jih nekateri poskušajo upravičevati. Tako kot so nekoč upravičevali nasilje, se že desetletja zakonsko dovoljuje in upravičuje predčasno končanje še nerojenega življenja in po novem še predčasno končanje odraslega življenja. Toda resnica ostaja: življenje je dar, ki ga ne moremo in ne smemo poljubno zavreči, niti odpisati. Slovenija mora biti kljub prenizki rodnosti in dejstvu, da v zadnjih letih na Slovenskem več ljudi umre, kot se jih na novo rodi, se pravi demografski zimi, zavezana kulturi življenja. Demografski obnovi. Ustava nas zavezuje, da je življenje nedotakljivo. In če smo kot narod zmogli ohraniti spomin na najtemnejše čase naše zgodovine, moramo danes ohraniti in braniti tudi spoštovanje do življenja – od začetka do njegovega naravnega konca.
Zato bo treba prihodnjo nedeljo, 23. novembra 2025, nujno glasovati proti temu spornemu zakonu. S tem bomo glasovali tudi proti škodljivi Golobovi vladi in proti neosocialistični koaliciji Gibanja Svoboda, SD in Levice, ki Slovenijo pelje v napačno smer – v smer regresije in propada. Glas PROTI zakonu je glas za kulturo življenja, za spoštovanje ustave, za narod, za pozitivno slovensko prihodnost.
