Piše: dr. Matevž Tomšič
Tisti, ki se deklarativno borijo zoper t. i. sovražni govor, izkazujejo svojo dvoličnost praktično na vsakem koraku. Zastavonoše tega so prav vladni predstavniki. Potem ko je premier Golob, ko to še ni bil, označil politiko prejšnje vlade za fašistično, potem ko so levičarji na počez zmerjali s fašisti tiste, ki so nasprotovali njihovi agendi, sedaj zganjajo vik in krik, ko se jim je takšno fašiziranje nasprotnikov vrnilo kot bumerang.
Zgražajo se nad tem, da je poslovnež Aleš Štrancar Goloba primerjal z ducejem Benitom Mussolinijem. Predsednik vlade je napovedal tožbo proti Štrancarju, njegovi medijski lakaji so ščuvali policijo, češ ali bo ukrepala zoper njega. A ko so levi mediji upodabljali Janeza Janšo kot Hitlerja in ga je levi komentarijat ničkolikokrat označil za fašista, pa je bilo vse v redu. Naši so zaščiteni, po njihovih pa se lahko udriha z vso silo, mar ne?
Seveda sami niti pomislijo ne na to, da bi opustili prakso demoniziranja drugače mislečih. Tako je nedavno na borčevski proslavi na Graški gori (pod pomenljivim naslovom Pod zvezdo smo bili močnejši) prišlo do sramotilnega napada na novinarja in zgodovinarja Jožeta Možino. Neki nadobudni mladec ga je namreč z govorniškega odra označil za osebo, ki »potvarja zgodovino, ki je ponižni hlapec, ki je svinja, zmene, nikoli sito, žre, se baše in kozla, itak drugega ne zna, izkozlal je pričevalce, stopil je med izdajalce …«. In na koncu še poziv k utišanju: »Jezik za zobe, Možina!« Šlo je za recitacijo razvpitega paskvila Svetlane Makarovič. Publika je bila navdušena.
V tem primeru ni šlo za neko obskurno prireditev kakšnih lokalnih čudakov, ampak za dogodek, ki je potekal pod taktirko dveh ministrov – Andreje Katič in Aleksandra Jevška (prva je nanj vabila, slednji pa je bil slavnostni govornik). In v nasprotju s predsednikom organizacijskega odbora Francem Žerdinom, ki je zaradi sramotnega incidenta protestno odstopil, se člana vlade nista niti z besedo oglasila, da bi se od njega distancirala (če ga že ne zmoreta obsoditi). To je mogoče razumeti, da se s takšnih diskurzom strinjata.
Takšno vedenje izraža popoln prezir levičarjev do političnih nasprotnikov in ideoloških neistomišljenikov. Imajo jih malodane za nevredne, da živijo skupaj z njimi, kaj šele da bi sodelovali pri političnem odločanju. Tako je evropska poslanka iz vrst Gibanja Svoboda Irena Joveva – ki do zdaj sploh ni veljala za posebej radikalno – izjavila, da kdor zanika, da se dogaja genocid v Gazi, zanjo sploh ni človek. Gre za dehumanizacijo tistih, ki razmišljajo drugače od nje, njene stranke in njene vlade. Odrekanje človečnosti ljudem, ki se ne strinjajo z dogmami in konstrukti določene ideologije, je jasen izraz totalitarne mentalitete. To so počeli nacisti in komunisti, to sedaj počnejo islamisti. In žal to počnejo tudi takšni, ki imajo polna usta demokracije in človekovih pravic.
Pri novodobnih levičarjih bode v oči izjemen razkorak med mirovniško retoriko in nasilnimi praksami. Za vzpon na oblast jim slednje nikakor niso tuje. To opisuje venezuelski disidenstski intelektualec Alejandro Peña Esclusa v svoji knjigi Volilne prevare Foruma São Paulo na primeru držav Južne Amerike. Nasilne demonstracije levičarjev so pred zadnjimi volitvami izbruhnile v Čilu, podobno se je dogajalo v Kolumbiji. A to ni značilno samo za zeleno celino. Za časa prejšnje vlade so ulična razgrajanja t. i. kolesarskih protestnikov potekala na tedenski ravni. Sedaj imamo množične proteste v Italiji, ki so večkrat prerasli v odkrito nasilje. Uradno so namenjeni izražanju solidarnosti do Palestincev. A dejansko gre za poskus rušenja desno usmerjene vlade premierke Giorgie Meloni. Očitno je na delu taktika ustrahovanja – ne samo oblastnikov »napačne« barve, ampak tudi običajnih državljanov, češ »če želite mir na ulicah vaših mest, potem morate voliti levico«.
