Piše: Mitja Iršič
Udobno ležite na usnjenem kavču in strmite malce v velik televizor LG OLED na steni, malce v Samsungov pametni telefon v roki, medtem ko vam Toshibina klima poletno soparo spreminja v znosnih 23 stopinj. Če želite v 300 kilometrov oddaljeni Salzburg, vas bo poceni renault udobno pripeljal v manj kot treh urah. Če želite v New York, se boste odpeljali v Zagreb, Trst ali Benetke in čez slabih 7 ur pristali na novi celini za manj kot pol svoje plače. Živite bolje kot kralj ali cesar pred približno 120 leti. Nikolaj II., Franc Jožef in Edvard VII. bi vam zavidali, če bi leta 1900 pokukali skozi časovno-prostorski kontinuum in videli ugodje sodobnega sveta, ki vam je na voljo. Pa sploh niste modre krvi.
Zakaj živite tako dobro? Zaradi kapitalizma? Ne, kapitalizem je le posledica bolj fundamentalnega družbenega premika, ki je deloval zaradi osnovne prazgodovinske resnice o človeški naravi: ljudje smo najbolj učinkoviti, najbolj skrbni in najbolj zavzeti, ko se ukvarjamo s stvarmi, ki pripadajo nam samim. Se pravi – ko imamo lastninsko pravico. V zgodovini so jo imeli le posvečeni: kralji, cesarji, diktatorji, fevdalci. Zahodni svet je z zametki v starorimskem pravu izumil nekaj, kar je spremenilo svet: produkcijska sredstva niso več pripadala kolektivni državi (v resnici samodržcu), ampak ljudem. Kar nenadoma ni bilo več meja za človeškega podjetniškega duha in smisel za napredek. Eksplozija, ki smo jo v zahodnem svetu doživljali od leta 1900 pa tja do začetka petdesetih, je bila neprimerljiva s katerimkoli človeškim obdobjem pred in po tem ter se je močno ujemala s trendom podeljevanja zasebne lastninske pravice navadnim ljudem. V petdesetih letih smo prehodili pot, ki je prej nismo od takrat, ko smo se genetsko ločili od bratrancev Homo sapiens idaltu.
Ko smo Slovenci pobegnili iz kolektivističnega pekla komunistične federacije, smo se zavedeli, kako pomembna je zasebna lastnina pri zagotavljanju nemotenega razvoja družbe, zato smo jo v 33. členu Ustave RS zavarovali.
Ustavno sodišče je leta 1998 v sodbi še dodatno ustavno utemeljilo zasebno pravico, rekoč, da gre za elementarno človekovo pravico, ki je tesno povezana z varstvom osebne svobode, saj omogoča vsakomur, da lahko svobodno in odgovorno oblikuje svoje življenje.
Leta 1991, ko je nastal 33. člen, in leta 1998, ko je sodišče dodatno utemeljilo varstvo zasebne lastnine, je zvenelo kot truizem – nekaj, kar je očitno res in nevredno globlje deliberacije –, kot da govorimo o nečem, kar je za demokratično, liberalno evropsko družbo tako samoumevno, da o tem ni vredno niti razpravljati.
A še dobro, da smo razpravljali. Očetje ustave in ustavni sodniki v devetdesetih so namreč poznali zgodovinsko lekcijo, da nič na svetu ni samoumevno. Prišli so novi obrazi, oster pomik na levo, prišla je radikalna stranka Levica, ki je imela v programu ukinitev podjetij in posledično lastninske pravice. Najprej smo se smejali. Potem je ta marginalna stranka pred letom dni postala najpomembnejša stranka v novonastali koaliciji. S predsednikom vlade, ki po izjavah in ukrepih bolj pripada levim marginalcem kot pa svoji – uradno liberalni – stranki.
Koalicija že od začetka mandata koketira s postopnim odvzemom lastninske pravice. Ljudem in podjetjem grozi z ad hoc davkom na premoženje, ki bi bil svetovni unikum in bi pomenil počasno erozijo sredstev v lasti posameznikov nazaj v nedrje države. Zdaj pa so maske končno padle. Robert Golob je jasno povedal, kaj si misli o lastninski pravici in konceptu zasebnega podjetništva nasploh. Zasebnim družbam je najprej sporočil, da od njih pričakuje, da bodo svoje »enormne« dobičke namenile obnovi po poplavah. Nato je zasebnim bankam in zavarovalnicam dejal, da imajo 48 ur časa, da predstavijo predloge. Vodja izvršilne veje oblasti torej nosilcem zasebnega premoženja diktira, kaj morajo storiti s svojo zasebno lastnino in koliko časa imajo, da jo prenesejo na mater državo.
Ne zavedamo se, v kako nevarnem trenutku v zgodovini smo. Vsa tista udobja, ki sem jih opisal v prvem odstavku, so ogrožena. Vedno več možnosti imate, da intimno spoznate, kako so člani naše vrste živeli prvih 999990 let naše milijon let dolge zgodovine. Mislite, da nam bo EU pomagala, če se naša oblast povampiri? Pozabite na takšno romantiko – EU s povsem levo infiltriranimi institucijami je impotentna pri obsojanju, kaj šele pri preprečevanju ekscesov levih nacionalnih vlad. Sami se bomo morali spopasti s svojimi demoni.
