Piše: Jože Biščak
Knjiga Vzporedni mehanizem globoke države profesorja in publicista Rada Pezdirja ni pomembna samo zato, ker z dokumenti dokazuje vzporedno ekonomijo nekdanjega komunističnega režima in razkriva, zakaj se tranzicija še ni končala, ampak tudi zato, ker pojasni dogodke v prvih letih po osamosvojitvi. V tistih dneh se je že glasneje govorilo o povojnih pobojih in umorih Udbe. Več desetletni strah pred partijsko policijo je bil sicer še vedno med ljudmi, tudi v demokrate preoblečeni komunisti se na svoje zločinsko početje niso pretirano odzivali; malo so se posuli s pepelom, svoje početje so poskušali relativizirati in opravičevati s takratnim pravnim sistemom. S tem so javno debato o zapuščini totalitarnega sistema speljali daleč stran od ekonomije, za katero jih je bilo resnično strah, da bi se razkrila.
Edina skupina novinarjev, ki se je s tem vprašanjem resneje ukvarjala, je bila tako imenovana Slivnikova četica (pokojna Danilo Slivnik in Vesna R. Marinčič, Vinko Vasle, Igor Guzelj, jaz in še nekaj drugih). Če je Organizacija, kot je vrh partije imenoval Slivnik, manipuliral in perfidno blokiral (tudi s krti znotraj pomladnih strank) delo različnih komisij, se je v prvih mesecih leta 1993 zgodilo nekaj, zaradi česar so se pri globoki državi prižgale vse rdeče luči, sprožil se je obrambni mehanizem in v dobrem letu dni opravil z vsemi, ki so se samo dotaknili vzporedne ekonomije.
Slivnik je v Delovem uvodniku »Casinò Royal« pisal o ogromnih količinah denarja, ki se preliva k strankam tranzicijske levice, Janez Janša je govoril o denarju, s katerim lahko kupiš volitve. Ker sta dregnila v udbovske finance, je udbomafija začela s pripravami na Janševo politično likvidacijo, kar je pripeljalo do montirane afere Depala vas (kasneje do afere Patria), skupina okoli Slivnika se je morala z Dela umakniti na novonastalo revijo Mag. Vojščaki globoke države, med katerimi je vidno vlogo odigral tudi Janez Drnovšek, so čiščenje (ob nekaterih sumljivih samomorih) končali z ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, ki je pod vodstvom Romane Logar edina poglobljeno preiskovala rdečo mafijo. Moralo je miniti četrt stoletja, da je izšla Pezdirjeva knjiga, ki z dokumenti potrjuje tisto, o čemer je Slivnikova četica večinoma na podlagi ustnih pričevanj pisala. Današnja obramba globoke države je, da se vzporedni mehanizem prikaže kot sistem v dobro slovenskega naroda in priprave na denarno pomoč pri osamosvojitvi. Pezdir je to tezo že zavrgel, saj prav noben dokument tega ne izkazuje.
Koliko denarja (govorimo o milijardah evrov) je poniknilo v tujini (predvsem v davčnih oazah) in se je potem v oblikah različnih privatizacijskih zgodb vračal nazaj, Pezdir ne odgovori in najbrž tega nikoli ne bomo izvedeli. Neprecenljiva vrednost knjige je, da na konkretnih primerih opiše delovanje vzporednega mehanizma: od klasičnega kriminala (tihotapljenje cigaret) komunistične avantgarde in sodelovanja z (italijansko) mafijo po drugi svetovni vojni do prefinjenih finančnih operacij na prelomu tisočletja, kar dokazuje, da je mehanizem še vedno živ in da se denar tudi za povsem politične in ideološke potrebe ves čas vrača v Slovenijo; nekateri indici kažejo, da se v dogovoru s kariernimi kriminalci financirajo nasilni poulični protesti.
Vzporedni mehanizem brani tisto, kar mu je najbolj drago: ogromne količine denarja, skrb za krvne naslednike komunizma, integriteto svojega (ne)moralnega sistema in svojo razlago sveta. Bitka za razgradnjo tega mehanizma in proti njej ne poteka pri dnevni svetlobi, bije se na najbolj visceralnih ravneh. Javnosti se zdi, da gre za neizprosen boj za prevlado med desnim in levim polom, v resnici pa gre za starodaven boj med dobrim in zlim, med resnico in lažjo. Levičarski eksperiment, ki je tudi zgradil vzporedni mehanizem, traja na Slovenskem že dobrega tri četrt stoletja, a prej ali slej se bo zrušil pod bremenom zgodovine. Vprašanje je, kakšna bo cena in kako globoke bodo rane. Ampak ta hiša iz kart, ta Ponzijeva shema se bo končala v tistem trenutku, ko bodo ljudje spoznali, da je spoznanje resnice rezultat opazovanja (in izkušenj), nikakor ne (praznih obljub in) domišljije. Da le ne bo vse skupaj predolgo trajalo.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
