Piše: Davorin Kopše
Poznamo tisto krilatico vsi za enega, eden za vse. Ampak slovenska opozicija obrne vse na glavo. Tudi ta čas jim zelo dobro uspeva. Lahko bi tudi rekli vsi proti enemu (Golobu), vsak proti vsem (v KUL). V vrstah opozicije namreč nič ne štima, temu pa se vse bolj uspešno pridružuje Golobovo Gibanje Svoboda, kot ga je neposrečeno imenoval. Posrečeno je le v primeru, če ima v mislih svobodo, kot so nam jo zagotovili s t. i. zmago v 2. svetovni vojni, kjer se je iz ilegale in zle opozicije osvobodila zgolj Komunistična partija.
Po volitvah leta 2018 so poraženci volitev iz odpadlih drobcev sestavili vlado, ki ni bila operativna. Koalicijska stranka LMŠ, ki je bila nosilka vlade s predsednikom Marjanom Šarcem, je na volitvah zbrala manj kot polovico glasov zmagovalne SDS. Kdor je takrat rekel, da iz tega testa ne bo kruha, je imel še kako prav. Gledali smo nastope predsednika vlade, ki niso imeli vsebine, če pa je vsebina le bila, pa je bila kuharska ali lovska. Saj se vsi spomnimo tistih izjav o prehlajenih krofih in zajcu v gozdu ob prižganem žaru. Ko smo pričakovali vrhunec njegovega političnega potenciala ob nastopu v Evropskem parlamentu, pa je Šarec sporočil, da tam ne bo nastopil. Tega si ob vsej svoji nesposobnosti vendarle ni drznil.
Našim krajem se je že decembra 2019 začela bližati epidemija uničujočega virusa, ki je kasneje prekrila ves svet. Za čudežnega Marjana, ki je bil po pripovedovanjih v evropskih institucijah hitrega koraka, da ne bi bil ogovorjen, je bilo to preveč. Nastale razmere so ga ob nekompatibilnih koalicijskih partnerjih začele stiskati za vrat. Ker mu je zmanjkovalo zraka, je konec januarja 2020 nepreklicno odstopil.
Zaradi konstituiranja nove vlade ni prišlo do predčasnih volitev, kot je pričakoval Šarec. Zaradi tega so se sprti v propadli vladni koaliciji združili v opozicijsko koalicijo. Poraženi in ranjeni od medsebojnih ran so začeli razglašati svojo enotnost in začeli pozivati k takojšnjim volitvam, čeprav sta DZ in vlada učinkovito delovala. Želeli so postaviti nazaj nedelujočo vlado z istimi komponentami. S sprtimi ekipami, brez vsebine in brez organizacije.
Enotni v izključevanju
Torej smo bili priča skoraj dvoletnemu ponavljanju zahtev KUL po predčasnih volitvah. Pri tem niso bili uspešni niti v parlamentu, niti pri interpelacijah, ne na ulicah, ali z medijskimi pritiski. Glede na nepremostljive razlike v karakterjih in tudi zaradi različnih programov niti njihovo medsebojno sodelovanje tudi v prihodnje ni mogoče. Ostane jim zgolj ponavljanje večne mantre, da jim je ednini cilj zmaga na volitvah in prevzem oblasti.
KUL je ves ta čas gradila le na sovraštvu do Janeza Janše in permanentno poskušala škodovati vladi. Neprestano nasprotovanje vsemu na vseh nivojih brez lastnih idej kako bi določene stvari sami reševali. Poslušali smo prazne floskule, kako bi oni “drugače” in z ustrezno komunikacijo. Glasovanja proti paketom ukrepov, ki so omogočili mnoge pozitivne trende ter prizadevanja, da sredstva pomoči ne bi prišla do ljudi, so jih povsem razgalila.
Po vsej tej prazni politiki izključevanja se je tik pred volitvami pojavila še ena interno leva opcija proti Janezu Janši in uspešni slovenski vladi. Najprej so iz ozadja izstrelili Roberta Goloba, ta pa je z nakupom že obstoječe nevidne stranke, ki jo je preoblikoval v Gibanje Svoboda. Golobov prvi gib k svobodi je bil dvignjen kazalec in napoved, da bo izgnal vse fašiste. Namišljene, seveda. To se sklada s famo, da je vse, kar je proti njim, fašizem. Še več, fašizem je celo vse tisto, kar ni z njimi. Povejmo direktno. Gre za mišljenje, da je treba politične nasprotnike in drugače misleče tako ali drugače odstraniti.
No, mantro o fašizmu in radikalne poskuse rušenja uspešne vlade so Kulci ponavljali dve leti, potem pa se je pojavil Robert Golob, ki je to izjavil le enkrat in takoj prevzel primat levici. To se je lahko zgodilo le zato, ker je ta steber tako krhek in votel. Golob s svojim gibanjem tudi po lastnih izjavah nima programa in ne kadra, da bi se lahko pogovarjal o vsebinskih zadevah. Po sestanku s Kulci so vsi ponavljali le, da so se dogovorili za dialog.
Že znotraj same KUL opozicije ni zaznati navdušenja enega nad drugim, nazadnje pa so jim strici iz globoke države in z vzporednimi mehanizmi vsilili še Goloba. Tako so postali eden drugemu sovražna konkurenca v izražanju sovraštva do vlade in vladajoče koalicije. Enotnost v izključevanju se torej krepko zajeda v njihovo notranjo enotnost in povzroča kanibalizem. Ljudožerci pozivajo k veganstvu in pozabljajo, da so na meniju tudi užitne jedi.
Ukazi so jasni in jih je treba izvrševati
Golob je torej s svojim gibanjem prevzel vodilno vlogo. Vse je odvisno od tega kako mu bo šlo. Če bo dovolj uspešen, članov KUL Šarčeve LMŠ in Bratuškove SAB ne potrebuje. Tema dvema bivšima ljubljenčkoma stricev bo ostala samo pridružitev golobovcem ali propad. Levica in SD sta po vseh ocenah dovolj močna, da obstaneta, se jima pa že približujejo novi temni oblaki. Ustavno sodišče bo razsojalo o ustavnosti njunega obstoja in delovanja. Eni in drugi se nočejo distancirati od totalitarnega komunizma eni pa bi izvedli novo razlastninjenje. Obravnava bo morda še pred volitvami. Javno.
Kakorkoli, ukazi so izdani in jih je treba brezpogojno spoštovati. Dosedanji KUL izključevalci bodo morali vključiti novega igralca in si z njim deliti že tako majhen kolač. Razklana KUL mora podpirati Golobovo Gibanje Svoboda, temu gibanju pa ni treba podpirati njih. Vsem je edino, da so brez vsebine, zato ne morejo tekmovati z najboljšimi, ki so trenutno na oblasti. Tekmujejo lahko le v radikalnosti, v tem pa imajo tekmece le med seboj. Vsi za enega pomeni torej, da morajo vsi podpreti Goloba, vsak za sebe pa pomeni, da se bo vsak sam boril proti vsem ostalim. Živčnost in potrtost ima svoje ozadje in v takih razmerah se ni lahko boriti za obstoj. To vsekakor niso kombinacije, ki bi šle na roko levemu političnemu polu. Ta čas gre za nov prelom v Sloveniji po osamosvojitvi. Takrat je bila opravljena večina dela, po nekaj več kot tridesetih letih pa imamo priložnost dokončati tranzicijo ali vsaj preiti v sklepno fazo.
Pravo večstrankarsko demokratično Slovenijo lahko pričakujemo po prečiščenju znotraj levice same. Čas, v katerem jim je oblast pripadala, se neizogibno izteka. Prisiljeni bodo v konsolidacijo in izbiro smeri, ki bo sodobna in bo ustrezna demokratična protiutež že ustrezno formirani desnici. Na teh volitvah tega sigurno še ne bo. Močan poraz zadnje bitke Kučanovih klanov bi postavil dobre osnove za dokončno oblikovanje demokracije na slovenskem, ki je značilna za najrazvitejši svet.
Po pravih ocenah in po informacijah s terena lahko vidimo, da ima trenutna koalicija veliko podporo in da ima Slovenska demokratska stranka največ ugleda. Če bo na volitvah uspelo še vsaj kaki novi stranki, si lahko obetamo močno desnosredinsko vlado, ki bo nadaljevala delo trenutne koalicije in jo še intenzivirala.
Pomembno bo, da pridejo na volitve vsi tisti, ki v to verjamejo. Ostati doma v prepričanju, da bo njegova opcija tako ali tako zmagala, bo tokrat večja napaka kot kadarkoli. Pomembna ne bo le zmaga, ampak moč zmage na volitvah. Nujno potrebujemo to demokratično moč.
