Naj za uvod pojasnim, da je zgornji naslov pravzaprav ime enega od filmov v znameniti franšizi o agentu 007, ki v izvirniku sicer nosi naslov »The world is not enough« (o vsebini več TUKAJ). Zanimivo je, da je takšen naslov nosila tudi ena mojih prvih kolumen za Demokracijo, objavljena je bila, če se prav spomnim, spomladi 2000, ko je bila Demokracija še v časopisnem formatu. Torej pred dobrima dvema desetletjema. Kar je dovolj dolga doba, da človek nekoliko dozori in pride do novih spoznanj.
Ko smo že ravno pri filmskih likih, kakršen je James Bond – morda je samo naključje, da je nedavno umrl prvi igralec, ki je agenta 007 upodobil na velikem platnu, namreč Sean Connery. In to ravno v času, ko se po kuloarjih precej glasno govori, da bi filmski lik po skoraj pol stoletja uspešnega prikazovanja na filmskem platnu zaradi njegove domnevno sporne simbolnosti (bel moški, zahodnjak, mačist, ljubimec, heteroseksualec…) enostavno – likvidirali. Bolje rečeno, vzeli bi mu dosedanjo identiteto, ki si jo je zamislil pisatelj Ian Fleming ter procudentski par Harry Saltzman in Albert R. Broccoli. Številka 007 naj bi v britanski tajni službi po novem pripadla temnopolti ženski, ki bo za razliko od uživaškega Bonda posegala po veganski prehrani, zanjo pa bo najbolj priljubljeni Bondov koktejl (vodka martini, pretresen in ne zmešan) nekaj tujega. Mimogrede, idejo za ta koktejl naj bi – vsaj tako je bilo prikazano v nadaljevanki Skrivnost nizozemske kraljeve družine (Oranje-Nassau) – Fleming dobil ob nekem druženju s princem Bernhardom, možem nizozemske kraljice Julijane, ko je princ naročil točno takšen napitek, ki si ga sicer na filmskem platnu zaželi Bond.
No, k sreči je treba dodati, da so producenti, ki zaradi covid19 še vedno niso spravili skozi premiere novega filma iz franšize o agentu 007, za zdaj zanikali, da bi po umiku najnovejšega »Bonda« Daniela Craiga iz franšize menjali koncept. Navsezadnje je koncept filmov o slavnem agentu še vedno zelo dobičkonosen, vsak premik k politično korektni različici agenta Mi6 pa bi pomenil veliko tveganje za nadaljnji obstoj franšize. A prav govorice o skorajšnji likvidaciji »super mačista« v liku slavnega agenta, ki prihaja iz (sicer izmišljenega) škotskega Skyfalla, dejansko kaže na velik boj, ki se dogaja na svetovni ravni. Gre za nadaljnji obstoj zahodne civilizacije, ki je, to je treba priznati, v marsičem zablodila.
A pustimo za trenutek ta globalni boj in se nekoliko posvetimo naši državi. Pred dvajsetimi leti, ko sem napisal kolumno z istim naslovom kot ta, ki jo pravkar berete, sem bil trdno prepričan, da smo Slovenci unikum v svetovnem merilu, saj se mora naša država stalno spopadati s starimi silami kontinuitete. Takrat še nismo bili del Evropske unije, to smo formalno postali štiri leta kasneje. In bili tudi naivno prepričani, da bo EU v veliki meri rešila tudi naše notranjepolitične težave. No, vsaj en del. Sprva je res celo kazalo, da se je celo tranzicijska levica nekoliko evropeizirala – številni njeni vodilni politiki, od pokojnega dr. Janeza Drnovška do Boruta Pahorja, so vsaj navzven kazali močno pripadnost evropskim vrednotam in si niso mogli privoščiti kakšne sramote na mednarodnem parketu. V tistem času smo »pomladniki« verjeli, da je tudi evropska levica bolj civilizirana od naše in da njena usmeritev temelji na razumu in ne na ideologiji. Tudi avtor vrstic, ki jih pravkar berete, na Georgea Sorosa gledal kot na dobrega strička, ki lahko spodbudi večjo odprtost družbe, navsezadnje se je zanjo prizadevala v osemdesetih letih ZSMS, torej podmladek partije. Neverjetno, v kakšni zmoti sem takrat živel.
Ko dandanes opazujem dogajanje v Evropski uniji, sploh v zvezi z zlorabo sintagme »vladavina prava«, se kar ne morem načuditi, kako močno EU drsi v stanje, ki zelo spominja na znamenito Miloševićevo taktiko »en človek, en glas« v času razpadanja Jugoslavije. Namreč, prav na današnji dan je razprava evropskih poslancev v Strasbourgu – pustimo ob strani lomastenje Tanje Fajon s problematiziranjem domnevnega madžarskega vmešavanja v lastništvo nekaterih medijev – pokazala, da bo pot do kompromisa z Madžarsko in Poljsko glede potrditve paketa pomoči za okrevanje po pandemiji veliko bolj trnova. Namreč, kot je bilo že večkrat pojasnjeno, je »vladavina prava« postala izgovor za nadzor nad nekaterimi državami ter zaščito »svetih krav«, ki so se v nekdanjih socialističnih državah obdržale v nekaterih družbenih podsistemih. V tem primeru sintagma »vladavina prava« izgubi svoj pomen in se dejansko sprevrže v svoje nasprotje. No, tu so evrosocialisti lahko zelo zadovoljni, saj so na svojo stran pridobili ne samo liberalce, ampak celo velik del Evropske ljudske stranke (kjer je denimo Civilna platforma s Poljske, ki jo je nekdaj vodil sedanji predsednik ELS Donald Tusk, celo tiha podpornica levičaske agende). S tem so si zagotovili udobno večino v Evropskem parlamentu za izvedbo projekta vzpostavitve EU kot nekakšne naddržave, kjer se bodo morale posamične države podrejati diktatu večine v parlamentu, tudi ko gre za vprašanje splava in LGBT. Vsako drugačno postopanje pa bo kaznovano z odrekanjem že obljubljenih evropskih sredstev. Korenček in palica torej. Nas takšno početje ne spominja na politiko zadnjega jugoslovanskega premierja Anteja Markovića do Slovenije?
Zadnji zaplet z Madžarsko in Poljsko bo zagotovo zelo trd oreh in bo verjetno tudi znova izpostavil problem odločanja o EU in tudi to, ali bo EU v prihodnje res »naddržava« ali pa zveza suverenih držav. Medtem ko je nemška kanclerka Angela Merkel pritrdila Janševemu pismu, nad katerim se je celotna tranzicijska levica z vsemi svojimi trobili zgražala, kot da bi se zgodil ne vem kakšen škandal, pa njena rojakinja, predsednica Evropske komisije (torej centralne vlade) Ursula von den Leyen ta hip kima evropski parlamentarni večini, ki ni naklonjena kompromisu z Madžarsko in Poljsko. To je seveda le zunanji izraz velikega boja za prevlado, ki se dogaja v globalnem smislu, kar smo lahko videli tudi na primeru ZDA, kjer še vedno ni povsem jasno, kdo je zmagovalec volitev. Soros si sicer lahko za zdaj zadovoljno mane roke, saj je denimo ostro nastopil proti kakršnemu koli kompromisu s Poljsko in Madžarsko, za zdaj kaže, da bo obveljala njegova volja. To pa lahko pomeni skorajšnji razpad EU. (več TUKAJ)
A ta kriza je dejansko le pokazala notranjo šibkost Zahoda, ki je v zadnjih desetletjih veliko preveč popuščal novotarijam iz agende t. i. »odprte družbe«, najbolj moteči pa so pri tem postali faktorji, ki so nekdaj tej agendi pripadali, a iz nje odstopili (npr. madžarski premier Viktor Orban je bil v mladih letih menda Sorosov štipendist, Janša pa je bil najprej aktiven v ZSMS, ki si je konec osemdesetih let v javnosti pojavljala prav z vizijo odprte družbe po Sorosovem okusu, po zaporu pa je vstopil v SDZ in Demos). Katoliška Cerkev je v tem trenutku manj moteč faktor predvsem zaradi prizadevanj papeža Frančiška, ki je poleg svoje promigrantske in ekosocialistične usmeritve pripravil tudi nekakšen globalen (peronistični) gospodarski program, s svojo okrožnico o bratstvu pa je nedvomno razveselil prostozidarje. Sorosu je s tem uspelo v veliki meri uspavati katoliške množice, ki ubogljivo sledijo papežu in se ne trudijo preveč s prepoznavanjem znamenj časa. Tudi to je razlog, zakaj se je v zadnjih letih v evropskih institucijah (ne samo v EU, že pred tem tudi v Svetu Evrope, ki je institucionalno povsem ločena od EU) prišlo do večinske »koalicije voljnih«, ki bi novodobni komunistični program razširila na ves svet. Tudi z represijo, če bi bilo potrebno. A takšen pristop je svetlobna leta daleč od idealov odprte družbe, na katero se sklicujejo.
