Volilna nedelja je za nami. Dobili smo pričakovane zmagovalce (Janševa SDS, delno Toninova NSI), dobili smo nepričakovane zmagovalce (Jelinčičeva SNS in Bratuškova s svojim ZAB), dobili smo tudi pričakovane poražence (Cerarjeva SMC, Erjavčev DESUS, Zidanškova SLS), dobili pa smo tudi osmoljence, ki so pričakovali veliko, dobili pa malo (Židanova SD in Šarčeva LMŠ), ostanejo pa nam še tisti najbolj nevarni (Meščeva Levica).
Zmaga Janeza Janše je bila pričakovana, Matej Tonin sicer ni dosegel tega, kar je napovedoval, a je rezultat pomembno izboljšal. Med zmagovalce uvrščam še Zmaga Jelinčiča, ki mu je uspel povratek po dveh mandatih izven Državnega zbora, kar ni uspelo še nikomur, sploh pa med zmagovalce uvrščam Alenko Bratušek, ki je ankete sploh niso zaznavale, a se je njena stranka prebila v Državni zbor z dvema njenima besedama “zdravstvo in pokojnine”, kar je ponavljala kot papiga in uspela.
Oglejte si še: Dr. Vinko Gorenak: Maša za domovino z “napako”, imenovano Milan Brglez
Da bo Cerar največji poraženec, je bilo jasno že zdavnaj, najbrž se njegova SMC v Državni zbor sploh ne bi prebila, če ne bi predčasno odstopil. Tudi Karl Erjavec je veliki poraženec in prav je tako, saj je sklepal nenačelna zavezništva z Zoranom Jankovičem zoper Janšo, sploh pa vara upokojence že več kot desetletje in pol. Volivci so to kaznovali, morda celo premalo. Tudi Marko Zidanšek je upravičen poraženec, saj je egoistično izključeval kakršnokoli sodelovanje s Primcem in Kanglerjem. Če tega ne bi počel, bi v Državnem zboru zagotovo imeli resno desno grupacijo in veliko lažjo pot do sestave desne vlade. Dejan Židan in Marjan Šarec pa sta seveda osmoljenca. Oba sta še mesec ali dva pred volitvami računala na veliko zmago in seveda na položaj predsednika vlade.
Papagajsko ponavljanje o izključevanju
Volilci niso nasedli nesposobnemu Židanu, pa tudi ne novemu obrazu Šarca, čeprav se ta po volitvah obnaša kot edini pav na svetu, podobno kot nekoč Jankovič. Ostane mi še populist Luka Mesec. Ta pa je s svojo stranko dejansko največja nevarnost za Slovenijo. Če bi živel pred okoli 100 leti, bi svoje nevarne ideje socializma lahko celo uresničil, tako pa imamo srečo, da živi danes in lahko le pristane na realnih tleh, kot njegovi vzorniki v Atenah.
Še nekaj je zaznamovalo volilno tekmo. Nekaj, kar se drugod nikoli ne dogaja. Kdo po volitvah ne bo sodeloval z Janšo, je bilo temeljno vprašanje. Tudi pri tem vprašanju so Židan, Erjavec, Cerar, Šarec in Mesec igrali vlogo papagaja, da z Janšo po volitvah ne gredo. Če je to za Mesca razumljivo, pa je za vse ostale to dejansko zanka okoli lastnega vratu, pa se tega zavedajo ali ne. Jelinčič, Bratuškova in Tonin so bili veliko bolj državotvorni, saj povolilnega sodelovanja z Janšo niso zavračali. Tudi zato po volitvah veliko lažje dihajo, saj okoli vratu nimajo svoje lastne zanke.
Koga najbolj boli zanka okoli lastnega vratu?
Povolilna kombinatorika pa očitno poteka v skladu s tem, kdo si je ali si ni v volilni kampaniji dal zanko okoli lastnega vratu. Le navidezno se tudi pod vplivom dominantnih medijev zdi, da bo veliki zmagovalec Janša na koncu postal največji poraženec. Taka situacija praktično ni mogoča, tudi zaradi izvolitve Tonina na mesto predsednika Državnega zbora, česar se še najmanj zaveda prvi predlagatelj tega izvolitve Šarec, ali pa je mogoča le za nekaj mesecev, čemur bi sledila še veliko večja zmaga Janše.
Jelinčič, Bratuškova in Tonin nimajo kaj izgubiti, kadarkoli lahko vstopijo v vlado Janše in ne bodo razočarali volivcev. Zanka okoli lastnega vratu pa čedalje bolj boli Židana, Erjavca, Šarca in Cerarja. Je pa med njimi velika razlika. Izključevanje sodelovanja z Janšo, ali zanko okoli lastnega vratu različno dojemajo. Židan, s svojo nesposobnostjo se tega še ne zaveda, še manj se zaveda, da ga bo v naslednjem mandatu “pojedel” Mesec. Erjavca “boli džoko”, zaposlil se bo na DeSUS-u in po tem mandatu ima minimalne pogoje za upokojitev. Šarec uživa v vlogi vice zmagovalca, skuša sestavljati koalicijo, ne ve, kako naj to naredi in ponavlja vse napake Jankoviča, kar je dobro predvsem za Janšo. Še najbolj se nastale situacije in lastne zanke okoli vratu zaveda Cerar. Jasno mu je, da vlado lahko učinkovito vodi le Janša, prav tako ve, da ne želi in ne more biti podrejen nesposobnemu Šarcu, hkrati pa mu zanko okoli vratu zateguje Brglez, ki je tako ali tako napaka v sistemu SMC in bi moral biti njegov šef njegov študent Mesec in ne Cerar. In v taki situaciji lahko uživa le Janša. Vztrajnosti in potrpljenja pa mu nikoli ni manjkalo.
Vinko Gorenak
