Piše: dr. Stane Granda
Tretji dan vojne za Slovenijo sta na našo barikado pripeljala hladilnika – šleparja, ki sta pripeljala singapurske »armbruste«. Prevzel jih je slok policist z navzgor zavihanimi brki. Formiral in izuril je desetino. Povabil me je kot vodjo. Zahvalil sem se, ker sem bil premalo okreten za ravnanje s takim orožjem. Prevzel ga je nekdanji komandir oddelka BST Halilović, musliman, ki se je v Sloveniji boril za Bosno. Odšli so na položaje proti tankom z Vrhnike. Nisem jih več videl.
S Šačirijem sem se želel kasneje pobliže seznaniti, a naj bi bil kmalu umrl. Večkrat sem že opozoril, kako so se posamezni neslovenci, celo kninski Srb!!!, vključili v našo vojno. Nekateri, kasneje vidni oblastniki in ministri, so pred tem pobegnili v tujino ali se skrili. Ni jih bilo med nami, ki smo bili izbrani za prve potencialne žrtve za samostojno Slovenijo. O prispevku Albancev za slovensko osamosvojitev, razen Šačirija, ne vem nič. Hrvati so imeli Albanca generala Ademija.
Albanci − Shqiptarë − so domnevni potomci Ilirov, nosilcev kulture stare železne dobe, eden najstarejših evropskih narodov. Zato je mogoče, da imamo kaj skupne dediščine. Njihov jezik je indoevropski. Njegovo raziskovanje pomeni začetek znanstvenega vzpona našega največjega jezikoslovca Frana Miklošiča. Tudi Rajka Nahtigala in drugih. Sedanji Albanci so dediči vsega burnega dogajanja skozi stoletja. Živijo v Albaniji, na Kosovu, v Makedoniji, Srbiji, Grčiji in Italiji. Ogromno je emigrantov. Kulturno jih Slovenci gledamo skozi srbske oči, kar je sramota. Seveda je med njimi najti od najslabših do najboljših, tudi izjemno bogate in vplivne ljudi. Večinsko so muslimani, pa tudi pravoslavni in katoličani. Kdo ne pozna matere Terezije? V Švici so pomembni v nogometu. Z Albancem je poročena smučarka Lara Gut-Behrami. Slovenci nimamo ne osnove in ne pravice, da vihamo nos nad njimi.
Novejša zgodovina Albancev je grozljiva. Več deset tisoč jih je predčasno končalo življenje. Tudi v Sloveniji nekje v Savinjski dolini po koncu II. svetovne vojne. Spomnim se grozljive akcije A. Rankovića »zbiranje orožja«. Bili so najbolj protijugoslovanski. »Blago nama Šiptarima u tuđoj državi!« je bil stavek, ki so ga znali izreči tudi oni, ki so najmanj znali srbohrvaško. Zato so me privlačili in sem stkal z njimi mnoga prijateljstva. Od visoko izobraženih do cestnih pometačev. Spominjam se albanskih nun, ki so delovale okoli Litije. Savinjčan msgr. M. Jezernik je omenjal Albance kot svoje najboljše študente na teologiji v Rimu. S kakšno pravico vidijo vabilo na roditeljski sestanek kot nacionalni problem? Hinavščina, dvoličnost! Naj se spravijo na Jankovića, ki balkanizira slovensko prestolnico, ji krade slovensko identiteto. Naj se razburjajo nad vlado, ki izničuje osnovne poteze slovenske osamosvojitve, preganja janšiste … Namesto da bi se borili za ostanke demokracije, se ukvarjajo z vabilom na sestanek staršev, ki je prvi pogoj za inkulturacijo ubogih albanskih otrok. Nihče ne uživa v izseljenstvu! Delujejo proti temu, za kar se zavzemajo.
Ignoranti nočejo bíti plat zvona, ko nam posamezniki s SAZU, ki jo država bogato zaliva z denarjem, pridigajo, da nimamo nič skupnega z Karantanci. Slovenski narod naj bi bil izmišljija 19. stoletja, Bleiweisa in Prešerna. Režejo nam korenine, iz katerih so in smo črpali sok in življenjsko energijo za slovensko bitje in žitje, za »stati in obstati«, za slovensko državo.
Problem albanskih prišlekov obstaja. Treba ga je reševati strpno, inteligentno in nepopustljivo. Albanci se kot neslovani najhitreje in najbolje naučijo slovensko. Niso jugonostalgiki. So nam pomoč proti balkanizaciji Slovenije. Prek Jankovićeve srbizacije Slovenije z zabavno glasbo, s filmi in podobnimi prireditvami, na katerih je obvezna srbščina, nam vsiljujejo dvojezičnost. Je to smisel osamosvojitve?
