Piše: Dr. Matevž Tomšič
Za avtokratske režime je značilno, da temeljijo na lažeh. Pri tem ne gre za posamezne laži. V vseh režimih, tudi v demokraciji, politiki s celotnega ideološkega spektra marsikdaj lažejo. Pa ne samo politiki. A tam je to nekaj, kar se počne kontinuirano in sistematično. Režim, v katerem ima bodisi posameznik bodisi politična stranka ali kakšna druga skupina monopol nad političnim odločanjem, se ne vzdržuje samo z uporabo sile. Enako, če ne še pomembnejšo vlogo igra indoktrinacija državljanov in manipuliranje z njimi, česar neločljiva sestavina je sprevračanje dejstev in prikazovanje izkrivljene podobe, kar zadeva stanje v politiki in družbi.
Verjetno ni imela manipulacija z mislimi in občutji ljudi nikjer takšne teže kot v komunizmu. Veliki češki književnik, disident in prvi predsednik demokratične Češkoslovaške (po razdružitvi pa predsednik Češke republike) Vaclav Havel je način bivanja v okviru komunističnih režimov poimenoval »življenje v laži«. Ali kot je stanje označil ruski disident in Nobelov nagrajenec za literaturo Aleksander Solženicin: »Mi vemo, da lažejo. Oni vedo, da lažejo. Oni celo vedo, da vemo, da lažejo. Mi tudi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da lažejo. A še zmeraj lažejo.« Laž je bila »nesmrtna duša komunizma«, kot je dejan znani poljski filozof in zgodovine Leszek Kolakowski.
S to dediščino nekdanje komunistične države niso prekinile niti po prehodu v demokracijo. To velja še posebej za tiste, kjer ni bilo jasnega preloma z nekdanjim sistemom. Slovenija je tako tipičen primer države, kjer je prišlo za t. i. mehkega prehoda, kar je pomenilo precejšnjo stopnjo kontinuitete tako v kadrovskem kot idejnem smislu in kjer ni prišlo do nedvoumne obsodbe nedemokratičnih praks komunističnega režima. Zaradi tega je danes malodane samoumevno, da »politiki lažejo«.
Takšno početje je vrhunec doseglo v času aktualne vlade. Generira se na njenem vrhu. Glavni promotor je namreč sam predsednik vlade Robert Golob. S prakso zavajanja, sprenevedanja in sprevračanja dejstev je začel že pred volitvami (spomnimo se samo njegovih »akrobacij« glede višine plače v podjetju, ki ga je vodil, ali glede domnevno ukradene identitete pri odprtju njegovega računa v tujini). V času njegovega vodenja vlade pa se tega nabralo že za debelo knjigo (tu niso štete izjave, ki jih lahko štejejo »samo« za nesmisle – teh je dovolj za drugo knjigo). Preostali člani vlade in predstavniki koalicije pa zvesto sledijo njegovemu zgledu.
Naj samo spomnimo ne nedavno izjavo več predstavnikov koalicije, da je bila druga Janševa vlada tista, ki je znižala pokojnine. To se je izkazalo za čisto laž. Dobro, lahko bi rekli, da je šlo za zmoto, a kaj ko so omenjeni pri tem vztrajali (in niso niti pomislili na to, da bi svoje trditve preklicali). Še očitnejša manipulacija je trditev, da so se čakalne dobe v mandatu te vlade skrajšale (to sta zatrjevala tako premier kot pristojna resorna ministrica). Šlo je namreč za administrativni trik, ko so s pravilnikom občutno podaljšali čas, po katerem se čakanje na zdravstveno storitev začne šteti za »nedopustno dolgo«. Na papirju je sedaj res manj ljudi, ki sodijo v to kategorijo, a zato ne čakajo prav nič manj časa. Gre torej za navadno norčevanje iz državljanov.
S tovrstnimi manipulacijami skuša vladajoča garnitura prikriti svojo neuspešnost pri reševanju ključnih družbenih problemov. A pogosto gre za takšne, katerih neresničnost je mogoče precej preprosto razkrinkati. Zakaj torej to počnejo? Zato, ker menijo, da si to lahko privoščijo. Računajo namreč na pomoč osrednjih medijev. Žal upravičeno. Le-ti jim namreč pri njihovih manipulacijah vneto sekundirajo. Namesto da bi glasno razgaljali laži ta čas vladajočih, jih pogosto prikrivajo ali celo skušajo relativizirati. Na ta način so soodgovorni za strmo padanje političnih standardov.
Aleksander Solženicin: »Mi vemo, da lažejo. Oni vedo, da lažejo. Oni celo vedo, da vemo, da lažejo. Mi tudi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da lažejo. A še zmeraj lažejo.«
