Verjetno že veste, da sem tisti poslanec Državnega zbora RS, ki je Vladi RS postavil največ poslanskih vprašanj, mislim, da več kot vsi poslanci SMC skupaj. Pa naj to ne zveni kot samohvala, svoje poslansko delo za lepo plačo pač poskušam opravljati kar se da dobro. Pred dobrim mesecem sem Vladi RS postavil poslansko vprašanje, ki se je nanašalo na število vlog za mednarodno zaščito v minulem letu. In kakšni so podatki, s katerimi razpolaga vlada?
V letu 2015 je bilo v Sloveniji vloženih 277 prošenj za mednarodno zaščito, azilni dom in njegove izpostave pa je samovoljno zapustilo 119 ljudi. V letu 2016 je bilo teh prosilcev že 1.308, pred končanjem postopka pa je prostore, kjer so bili nastanjeni, zapustilo 940 ljudi. V letu 2017 je za mednarodno zaščito zaprosilo 1.320 ljudi, nato pa neznano kam odšlo kar 1.267 ljudi. To pomeni, da pristojni organi ne vedo, kje je kar 2.326 tujih državljanov, ki so v Sloveniji v zadnjih treh letih zaprosili za mednarodno zaščito očitno s “figo v žepu” oziroma brez konkretnega razloga. Tako je v letu 2017 skoraj 96 odstotkov vseh tujcev, ki so v Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito, odšlo neznano kam.
No, dejansko vemo, kam so odšli. Odšli so v druge, bolj razvite države EU, zlasti v Nemčijo. Tu pa se zgodba niti ne konča. Če bi preprosto odšli, bi to bil za Slovenijo še najmanjši problem, toda temu ni tako. Po vložitvi vloge za mednarodno zaščito jih je Slovenija vnesla v enoten informacijski sistem in po dublinski uredbi smo za presojanje njihove vloge pristojni le mi in nihče drugi v EU. Praktično pa to pomeni, da jih bomo dobili nazaj. In sprejeti jih moramo. Ali se predsednik Vlade RS dr. Miro Cerar tega zaveda ali ne, ne vem, zdi pa se mi, da se ne.
Da je skupna evropska azilna politika nekaj povsem nedorečenega in neučinkovitega, je pa tudi jasno. Prav danes sem zasledil podatek, da je Nemčija v minulem letu zavrnila kar 300.000 vlog prosilcev za mednarodno zaščito. No, pričakovali bi, da je te ljudi Nemčija tudi vrnila tja, od koder so prišli. Toda temu ni tako, zavrnitev njihove vloge za mednarodno zaščito še ne pomeni, da bodo tudi dejansko odšli tja, od koder so prišli. Še vedno jim je dovoljeno prosto gibanje po Evropi. Absurd! Francija ugotavlja, da se jih je veliko med njimi zbralo v francoskem mestu Calais, ki je najbližja točka za “skok” v Veliko Britanijo. Pa naj mi še kdo govori o učinkoviti evropski azilni politiki.
Slika o dveh Evropah
Za nameček pa še utrinek iz mojega obiska odbora LIBE na sedežu Evropskega parlamenta 23. 12. 2017. Predstavniki držav starega, zahodnega dela EU so govorili o tem, kako spremeniti pravila, da bi nezakonite migracije postale zakonite. Kar verjeti nisem mogel svojim ušesom. Sam pa sem se v svojem nastopu pridružil predstavnikom Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Romunije in Bolgarije, ki so zagovarjali pomoč prvim varnim državam ob kriznih žariščih (zlasti Turčija) ter prenehanje nevarnosti pri vračanju migrantov v njihove matične države. Ob vsakem obisku Evropskega parlamenta se mi čedalje bolj potrjuje slika o dveh Evropah. Vlada Mira Cerarja nas tišči med zahodni del, ki je odprt migrantom, sam pa temu seveda nasprotujem zaradi zgornjih razlogov.
