Piše: Gašper Blažič
Izteka se teden velikonočnega lockdowna, kakor se po novoslovensko reče zaprtju javnega življenja. Precej nenavadno, saj v primerjavi s prejšnjim letom te zapore ni bilo čutiti. Tokrat ni bilo omejitve gibanja na občine, odprte so bile tudi mnoge trgovine, ki ne ponujajo zgolj osnovnih živil, pa tudi nekatere servisne storitve. A to, kar se je ponovilo od lani, je bilo zaprtje cerkva. Odlok o tem je začel veljati tik pred veliko nočjo, kar je seveda močno poseglo v praznovanje največjega krščanskega praznika. In razen posamičnih kritičnih glasov kakšnega velikega odpora proti temu niti ni bilo.
Seveda je v tem primeru najlažje napasti aktualno oblast, ki ravna na ravni občega (splošnega) – vsaj teoretično. Češ, zagotoviti je treba varnost, ker se ob zbiranju ljudi širijo okužbe. Dobro, to razumemo. Težje pa je razumeti, da smo ob zaprtih cerkvah lahko opazovali drenjanje množic ljudi v trgovskih centrih in marsikdo se je vprašal, kaj se vendar dogaja. A dobro, interes gospodarstva je treba razumeti, kajti epidemija je za delo prikrajšala predvsem gostince. In nasprotujočih interesov je bilo veliko tudi v razpravi vlade: na eni strani interes zdravstva, na drugi strani interes gospodarstva. Ljudem pač ni mogoče ukazovati, kako naj se obnašajo – sami morajo ravnati odgovorno, vendar se lahko odločijo tudi drugače.
A določene stvari je pač težko razumeti. Tako je avtor tega članka danes zjutraj med rednimi tiskovnimi sporočili Slovenske škofovske konference prejel tudi naslednje obvestilo, navajamo ga v celoti: »Vlada je na seji 9. aprila 2021 sprejela nov Odlok o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji, v katerem je določila pogoje za izvajanje verske dejavnosti. Tako bo, po vladnih napovedih, od ponedeljka, 12. aprila 2021, veljalo da se bodo lahko svete maše izvajale v skladu z določilom 30 m2 na osebo oz. člane istega gospodinjstva. V kolikor je površina verskega objekta manjša od 30 m2 je kljub temu lahko pri sveti maši navzoča ena oseba oz. člani istega gospodinjstva (družina). Škofje so se na seji Stalnega sveta SŠK, ki je bila, 9. aprila 2021, zavzeli za versko svobodo ter pravico vernikov do bogoslužja. /poudaril G. B./ V dveh pismih, ki jih je predsednik SŠK nadškof msgr. Stanislav Zore poslal predsedniku vlade, so se škofje zavzeli za odpravo omejitev na področju obhajanja bogoslužij tako, da bi bile omejitve sorazmerne z omejitvami na drugih področjih javnega življenja. Prav tako so škofje izrazili pričakovanje, da v skrbi za duhovno korist vernikov vlada odpravi nesorazmerne omejitve na področju površine, ki je predpisana za vsakega vernika v cerkvah ter dovoli javna bogoslužja tudi na prostem. Obenem škofje pozivajo duhovnike, redovnice, redovnike in vernike, da upoštevajo vse vladne ukrepe in priporočila NIJZ za zaščito zdravja in omejitev epidemije.«
Lepo, škofje so se vendarle zavzeli za uresničevanje verske svobode, vendar šele post festum, torej praktično ob koncu velikonočne osmine. Bolje nekaj kot nič, boste rekli. Škoda, da niso svojega glasu povzdignili že na cvetno nedeljo. Ta nenavaden molk je navsezadnje kritiziral tudi dr. Ivan Štuhec, ki je ta teden na portalu Časnik med drugim spomnil, »da se varnostni ukrepi s strani cerkvenih oblasti razumejo strogo po črki, brez iskanja dopustnega manevrskega prostora« (glej TUKAJ). Tu se je treba vprašati, ali je bil v ozadju morda tudi strah, da bodo mediji spet uprizarjali gonjo o menda »privilegirani RKC« in njej naklonjeni vladi. A to je le en vidik tega problema. Že lani je namreč iz strokovnih krogov prišla nekakšna klasifikacija tveganja za širjenje covid19 po zaprtih prostorih, pri čemer so trgovine med bolj varnimi prostori, medtem ko so verski prostori med najbolj tveganimi. O tem, ali tovrstna klasifikacija res drži ali ne, se ni nihče spraševal, sprejeli so jo kot golo dejstvo. Ne samo oblastniki, tudi naši škofje. Tako kot so brez večjih zadržkov sprejeli tudi kvazistrokovni zapis ukrepa ob črni fazi epidemije, ki se glasi »prepoved verskih obredov«. Po črki zakona to pomeni ne samo zaprtja cerkva, ampak tudi prepoved vsakršnega izvajanja verskih dejavnosti. Povedano drugače: cerkve so v naši kolektivni zavesti prepoznane kot zelo nevaren prostor za zdravje in življenje ljudi. Ker pa se velikonočne maše še vedno udeleži, takole čez palec, največ petina Slovencev, je to še vedno manjšina, tako da večina državljanov ob tem ukrepu niti ni bila prizadeta. Vprašanje je, ali je takšno statistično štetje dovolj za opravičevanje takšnih ukrepov.
Že lani oktobra pa je pravnik in teolog dr. Sebastijan Valentan opozoril na ustavno-pravne vidike verske svobode, predvsem kar se tiče njenega omejevanja, saj je verska svoboda tudi po slovenski ustavi ena od ustavnih vrednot. No, tu se prvič tudi srečamo s povsem novim vidikom ločenosti verskih skupnosti od države – prej se je namreč govorilo le o »vmešavanju Cerkve v politiko«, sedaj pa imamo opravka z vmešavanjem države v delovanje verskih skupnosti. Kot je takrat pojasnil Valentan, je ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju, a le za čas trajanja takšnega stanja. Ta razveljavitev mora biti v obsegu, da ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti – med drugim tudi glede vere. Ob tem dodaja, da je isti člen ustave v drugem odstavku še določa, da nobena omenjena določba ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja tistih pravic, ki so določene v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu ustave. Pri tehtanju tega, kako omejevati versko svobodo v izrednih okoliščinah, je treba postopati zelo previdno (več TUKAJ), kar dokazuje tudi dejstvo, da so bili podobni odloki oblasti (tako državnih kot regionalnih) po Evropi velikokrat razveljavljeni na pristojnem ustavnem sodišču. Denimo ukrep, ki je predvideval zaprtje verskih središč na Spodnjem Saškem v Nemčiji, a je muslimanska skupnost s pritožbo dosegla, da je zvezno ustavno sodišče ukrep odpravilo.
Tudi pri nas se je ustavno sodišče v zadnjem času večkrat oglasilo, a v zvezi z versko svobodo praktično nikoli. Ker se na odloke o omejevanju verske svobode pač ni nihče pritožil. Nerganje pač ni enako kot pritožba.
