Piše: Keith Miles
Vse več slišimo o novem totalitarizmu. Ker je moč skoncentrirana v rokah elite, nad katero volivec nima skoraj nobenega nadzora, se moč demokracije manjša.
Ne samo da veliki centralizirani sistemi vlade dušijo inovacije in podjetništvo in je zato rast gospodarstva močno oslabljena, pogosto skoraj na nič. Zraven gre tudi stališče, da mora vsak problem rešiti vlada. Kako pogosto slišimo jamranje, kaj vlada počne glede tega, ali vlada bi morala nekaj storiti ali zakaj vlada tega ne plača. To pretirano zanašanje na vlado je izjemno negativno za prihodnost. Kontrast v stališčih smo videli, ko so bile v Sloveniji velike poplave. Ena skupina je takoj vstala in šla pomagat. Druga skupina se je odločila, da bi morala vlada odrediti dan dodatnega neprostovoljnega dela. Sčasoma so bili drugi osramočeni zaradi nesebičnega vedenja prve skupine. Prva skupina je bila značilna za človeškega duha, druga pa za birokratski um.
Ko pogledamo po svetu, so države, ki najbolj napredujejo, tiste z nižjimi davki in tudi manjšo vlado. V preteklosti so samostojne ustanove in dobrodelne organizacije delovale kot neodvisni stebri civilne družbe. Centri moči so se jih lotili na dva načina. Prvi z umestitvijo svojih podrejenih v organe upravljanja, drugi pa z izdatnimi subvencijami, da ima država dejansko nadzor ali vsaj zadnjo besedo. Veliko je primerov diktatorske narave sodobne vlade. Primer je način, kako se podjetjem v zasebni lasti pove, kaj morajo povedati svojim delničarjem. To bi morala biti stvar med delničarji in družbo in ne predpisi, ki bi bili družbi vsiljeni na podlagi posebnih interesnih skupin ali želja vlade. Poročanje o raznolikosti je nedavni primer, prav tako okoljske stvari in informacije o podnebnih spremembah. Jasno je, da elitistični birokrati in šibki politiki ne vidijo, da ti ukrepi stanejo in odvrnejo vodstvo od dela, ki mora biti učinkovito in donosno. Učinkovita podjetja in mala podjetja zagotavljajo več delovnih mest, plačujejo več davkov in dajejo večjo podporo skupnosti. Preobremenjena in regulirana podjetja se borijo le za preživetje.
Premogočna birokracija seveda rada vidi, da je vsa negativna kritika usmerjena na njihove politične gospodarje. Zadovoljni so tudi z rastjo birokracije, saj to pomeni več stvari. Prvič, političnemu voditelju je težko vedeti vse, kar se dogaja, zato so številne odločitve prepuščene birokratom. Drugič, imeli bodo večji nadzor nad denarjem, in tretjič, lahko bodo predlagali politiko, ki jim ustreza.
To ne velja samo za vladna ministrstva, ampak tudi za lokalne uprave in velike državne organe, kot so zdravstveni sistemi in državna podjetja.
Ne gre za uvedbo sistema, kot je v Švici, kjer imajo volivci dolgoletne izkušnje z veliko večjim lokalnim (kantonalnim) nadzorom in rednimi glasovanji po zakonu, ne le z referendumi po veliki zahtevi volivcev. Rezultati so v Švici obvezni in jih ni tako preprosto prezreti kot v drugih državah. Dejansko imajo v Švici »majhno vlado« prek kantonov in se na zvezni ravni združujejo le za res pomembne stvari. Država je v resnici konfederacija in ne federacija, kot pravi njen naslov v latinščini Confederatio Helvetica. Ne smemo biti presenečeni, da ima Švica nizke davke in visok življenjski standard.
Toda veliko vprašanje za države in demokracijo je, kako zmanjšati veliko vlado in vrniti odločitve ljudem ter jih ne prepuščati vedno bolj v rokah neizvoljenih javnih uslužbencev in elit, hkrati pa pustiti več denarja v rokah produktivnih delavcev.
