Piše: Keith Miles
Če pravimo, da je totalitarizem stoodstotni nadzor države, ali ne bi smeli reči, da je petdesetodstotni nadzor polovični totalitarizem?
Iz izkušenj vemo, da so totalitarni režimi zelo slabi pri zagotavljanju stalnega gospodarskega napredka. Na začetku so lahko zmerno uspešni, na primer nacistična Nemčija pri reševanju brezposelnosti in Mussolini po prvi svetovni vojni, vendar, kot je poudaril znani ekonomist prostega trga Ludwig von Mises, jim bo kot socialističnim gospodarstvom zmanjkalo moči in sčasoma se bodo zapletli v tuje »pustolovščine«.
Sprašujemo se, zakaj je tako, toda ali ni očitno, da birokrati v središču ne morejo določati, kakšne so odločitve svobodnih ljudi, niti ne morejo biti inovativni in prevzemati tveganja. Vemo tudi, da so države, v katerih je manj vladnih posegov, dolgoročno veliko uspešnejše. Primera sta Singapur in Hongkong pred kitajsko hegemonijo. Drugi primeri so osvoboditev novozelandskega gospodarstva, ki jo je izvedel Roger Douglas z odpravo predpisov in nadzora, ter nedavni liberalni prehod Vietnama iz ukaznega gospodarstva v bolj tržno gospodarstvo. Tudi Kitajska je spoznala, da se mora za izhod iz revščine, ki jo je prineslo Maovo ukazno gospodarstvo, preusmeriti v manjše poseganje države.
Ali ni torej jasno, da je manjša država boljša?
Na žalost so Evropska unija in druga razvita gospodarstva ubrala drugo pot in vlada je postala bolj nadzorna. Tako z regulacijo kot z višjimi davki, tako da vlada prevladuje nad življenjem, vlada pa ni več instrument demokratičnega ljudstva. To pomeni tudi, da birokratski javni uslužbenci upravljajo večji del gospodarstva, kot je zdravo, so nenaklonjeni tveganju in pogosto niso usposobljeni za vodenje delov gospodarstva, ki jih želijo nadzorovati. Gospodarski učinek na državo in ljudi je veliko slabši, kot če ne bi bili vpleteni. Seveda imajo nekateri politiki, ne le levi, čeprav so slabši od desnih, radi moč, ki jim jo dajejo visoki davki in izdajanje predpisov. Vendar pa se ne zavedajo, da s tem ogromno moč prenašajo na neizvoljene birokrate in elite, ki si prizadevajo zase. Sivi možje v ozadju politikov ter svetovalci in promotorji dobijo neizvoljeno oblast in včasih tudi sočne svetovalne naloge.
V Združenem kraljestvu sta šokantni poraz Churchilla na volitvah leta 1945 in izvolitev laburistične vlade, ki je temeljila na upanju ljudi na nov svet, privedla do trdega levičarskega socializma in pretiranega vmešavanja države v gospodarstvo z množično nacionalizacijo industrij (celo potovalnih agencij). Ljudje so spoznali, da je to negativno, in na volitvah leta 1951 je imela konservativna stranka pod vodstvom 76-letnega Churchilla geslo »osvoboditi ljudi«. Konservativci so zmagali in bili nato na oblasti 13 let. Zmanjšali so vmešavanje države v gospodarstvo, in čeprav so morali v hladni vojni še naprej vzdrževati stroške obrambe, je blaginja rasla.
Zagotovo bi morali biti vsi ti primeri lekcija sodobnim politikom in tistim, ki bi takoj uvajali nove predpise in nove zakone, da velika vlada ni najboljša rešitev; da birokrati in elite ne vedo vedno bolje kot svobodni ljudje. Zato se varujte politikov, ki želijo vedno več oblasti in vedno več davkov, saj to negativno vpliva na vaše ekonomsko zdravje in blaginjo ter se plazi bliže totalitarizmu in stran od svobodne demokracije.
Zato imejmo manjšo vlado ter manj davkov in predpisov in ne pozabimo, da je geslo britanske konservativne stranke iz leta 1951 še vedno pravi: »Osvobodite ljudi«. To ni le geslo, ampak resničnost.
