Ludwig von Mises je v knjigi Vsemogočna država zapisal: “S totalitarnimi metodami se je nemogoče boriti proti totalitarizmu. Svobodo lahko ustvarijo le tisti, ki brezpogojno sprejmejo njena načela. Prvi pogoj za boljšo družbo je vrnitev k neomejeni svobodi misli in govora.”
Mises je bil liberalec, danes bi bil, kakopak, označen za neoliberalca. Celo več. Kar zadeva svobodo govora, bi bil pristaš AltRight. Svobodo govora je namreč razumel v absolutnem smislu: v svobodni družbi ni tabuja ali prepovedane teme, o kateri posamezniki ne bi smeli javno in glasno govoriti; v svobodni družbi država ne bi smela nikogar preiskovati ali preganjati zaradi kateregakoli znaka ali pozdrava; v svobodni družbi ima lahko vsak katerokoli politično stališče, pa naj gre za boljševistično ali nacistično ali rasistično. To je stvar posameznika, zasebnika, svobodnega človeka.
Govorim seveda o plakatih, ki so se na nekaterih krajih pojavili v Velenju in na katerih so levici naklonjeni mediji in levičarske stranke prepoznale poveličevanje nacizma (in zadevo celo povezali s SDS). “Mestni redarji so zjutraj v središču Velenja in na velenjski promenadi opazili plakate z nacistično simboliko, kljukastim križem in, sicer v slovenščini, izpisane v gotici,” so poročali mediji in dodali “sporen” zapis: “Za družino. Za državo. Za raso.” Še posebej so se zapičili v raso, kajti “za raso” naj bi bilo izražanje rasizma. Zadeva sploh ne bi bila omembe vredna, saj je nekdo pač zapisal, da mu je mar za družino, za državo in za njegovo raso. Mestni redarji bi odstranili plakate, ker so bili nalepljeni tam, kjer ne bi smeli biti, kdorkoli jih je nalepil bi bil kvečjemu kaznovan za motenje posesti, saj jih je nalepil na lastnino, ki ni njegova, oziroma tja, kamor jih ne bi smel. In pika. Toda ne. Iz vseh lukenj so prilezli dušebrižniki in se zgražali nad nacizmom in rasizmom, ki se širi ne samo po Velenju, temveč po Sloveniji in Evropi. Kar samo kaže na nepoznavanje pojma rasizem, ki v zadnjih dneh postaja največkrat uporabljena in hkrati najbolj zlorabljena beseda.
Zakaj se za družino, dom in raso ne zdi sprejemljivo, Titov spomenik pa?
Kaj je sploh rasizem? Pojem se nanaša na diskriminatorni odnos oblasti do skupine državljanov druge rase. Pri tem je pomembna oblast, zato jo poudarjam. Za rasizem je namreč potrebna politična moč, posameznik kot zasebnik pa je kot svoboden človek lahko diskriminatoren. Vsak ima pravico do diskriminacije. To izhaja iz osnovne človekove pravice, da se posameznik svobodno odloči, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, kdo mu je všeč in kdo mu ni. Razlogov za to sicer ni dolžan nikomur razlagati, če pa želi, ima pravico, da to javno pove. In ti razlogi so lahko kakršnikoli: lahko je vstal z levo nogo, lahko ga je ujel dež in ni imel dežnika, lahko mu ni všeč barva las ali kože, lahko je izgubila njegova najljubša ekipa, lahko mu je nekdo preprosto zoprn. Kljub temu je bila podana prijava na podlagi 297. člena kazenskega zakonika, ki prepoveduje sovražni govor, medijski mainstream se je spraševal, ali je kaznovanje sovražnega govora v Sloveniji učinkovito. Pravzaprav bi se pravo vprašanje (cinično sicer) moralo glasiti: Ali je preganjanje svobode govora v Sloveniji učinkovito? Sovražni govor, karkoli to pomeni, je del svobode govora, je njen stranski učinek.
Ampak vsak tak uraden pregon je v svobodni družbi nedopusten. Marsikomu niso všeč nacistični, komunistični ali fašistični pozdravi. Večina ljudi tega ne počne in tega ne sprejema. Ampak ne glede na to, koliko se s tem strinjajo ali ne, to ni prav nikakršen razlog, da država ljudi kaznuje zaradi njihovih (še tako) kontroverznih (političnih in ideoloških) stališč. Kajti vsebina plakata je izražala politično stališče. In v nobeni svobodni družbi nobeno politično stališče ne bi smelo biti kaznovano. A v Sloveniji je žal tako, da se medijski mainstream zgraža, če se kdo zavzema za družino, dom, narod ali svojo raso, zdi pa se jim sprejemljivo, da je sredi Velenja velik spomenik diktatorju Titu. Če je zanje sprejemljiv Tito, dokazani totalitarec, je zelo čudno (in dvolično), da jim niso sprejemljivi nacisti, čeprav so njihovi predniki z njimi pred več kot 70 leti sklenili pakt proti “imperialistom”, se pravi razvitim zahodnim državam.
Zaradi šestih plakatov v Velenju je že nekaj dni na nogah cela Slovenija
To seveda ne pomeni, da se teh ideologij ne sme kritizirati. Ampak da aktualna, izpričana boljševistična oblast v svobodnih družbah poziva k pregonu nekoga, ki ima o nacizmu ali fašizmu pozitivno mnenje in to tudi pove (z besedo ali s plakatom), je izraz totalitarizma. Potem še tako obrobna in bizarna zadeva dobi velik pomen in ogromno medijskega prostora. In, česar se oblast očitno ne zaveda, upor proti državnemu aparatu. Najbrž ni nikomur do tega, da komunizem, fašizem ali nacizem postanejo simbol upora proti državi, ker bi dobili mučenike in svetnike, določeno politično stališče pa nove privržence, ki bi jih bilo vse več. In ravno to se je zgodilo. Zato naslednja vprašanja glede svobode izražanja niso zgolj retorična:
“V čem se levi medijski mainstream, ki poziva h kazenskemu pregonu, razlikuje od Völkischer Beobacherja ali Der Stürmerja? V čem so predstavniki nevladnih organizacij, ki zahtevajo za plakatarje stroge kazni, boljši od članov NSDAP? In v čem se zgražanje javne uslužbenke Špele Kožar, ki je plakate posredno povezala z Janezom Janšo in SDS, razlikuje od članic SS-Gefolge?”
Naj pomagam pri odgovoru in še enkrat ponovim: pozivanje h kazenskemu pregonu ljudi z drugačnimi stališči je izraz totalitarizma! Ne glede na to, kakšna so ta stališča. In zaradi šestih plakatov v Velenju je že nekaj dni na nogah cela Slovenija. Si predstavljate, kaj bi šele bilo, če bi bil kakšen več? Mogoče natančno 14? Ali pa 88? Na te številke je levica še posebej občutljiva.
Jože Biščak/Nova24TV
