Ne mine dan brez »prijetnega« presenečenja, ki jih doživlja slovenska uradna politika, posebej diplomatska dejavnost in naši najvišji predstavniki, ki nas predstavljajo na mednarodnem političnem parketu. Tukaj najbolj izstopa dr. Miro Cerar, nekoč obetaven ustavni pravnik, nekoč prodoren svetovalec v DZ RS z zelo prodornimi predlogi zakonov, podzakonskih aktov in ostalih pisnih in intelektualnih izdelkov za potrebe poslanskih skupin znotraj DZ, po sistemu kdor me boljše plača lepši bo »znanstveni« izdelek, seveda pokvarljiv in z določenim rokom trajanja. Namen je jasen, kako bi se »tržil,« če bi se prodajal samo enkrat na nekaj let ali bog ne daj, za en mandat.
Sprememba ali konvertiranje se je zgodila leta 2014, iz tihega uradniškega in sramežljivega profesorja se je prelevil v politika. Po naročilu pokojne mame Zdenke, da bo kot politik lažje šel skozi življenje, lahko delaš »svinjarije«, vedoč pa da vsaka svinjarija ni kaznivo dejanje, lepo kasiraš, prenašaš odgovornost na druge, malo jamraš in ne iščeš rešitve in glej ga zlomka, pa je mandat mimo. Pa kar tako . Gre skozi do zadnje, ne predzadnje stopničke kot premier in se spotakne. Tam skorajda na cilju, ko bi moral »nahraniti« še zadnje pogoltneže s »proračunske« mize, pa prizna poraz, da je zavozil celotni mandat, uradno zaradi nezmožnosti ustavitve ponovne izvedbe referenduma o drugem tiru. To je njegov prvi povsem uradni »glam-blam«, brez dotikanja njegovih zasebnih fiaskov z večkratnimi menjavami spremstva, pa vendar z bolj ali manj znanim geografskim poreklom, tukaj izkazuje čast zahodni Štajerski.
Miroslav Miro Cerar se je na krilih velikega »uspeha« vodenja Vlade Republike Slovenije in »skoraj« do konca izpeljanega mandata spustil v ponovni boj osvajanja političnega Olimpa v državi preko državnozborskih volitev in enako pompozno napovedoval, kjer koli se je pojavil, da bo nadaljeval tisto kar ni mogel izpeljati do konca zaradi »žlehtnobe« dela politične scene v Sloveniji.
Tukaj se mu je zalomilo. Proti koncu v.d. premierstva je na račun davkoplačevalcev obiskoval kraje in mesta, kjer je obljubljal še lepše in srečnejše obdobje za državljanke in državljane na sončni strani Alp. Pa mu ni šlo po predvidevanjih. Z njegovega političnega »Titanika,« še preden se je razklal do konca, so prostovoljno poskakali v vodo in v rešilne čolne (beri na novo ustanavljajoče instant stranke) ter ga pustili z rezervno strankarsko posadko, ki pa je bila zmožna odigrati le povprečno drugoligaško politično polsezono
V času povolilne, dobro zrežirane aritmetike, z dobro znanimi vodji ali strici iz ozadja in ospredja, se je končalo z rezultatom, daleč od normalnega, doseženega na voliščih, kjer se je kombinatorika izšla minuto pred dvanajsto v prid marionet, ki so morali postati to, kar so si strici zamislili.
V vsem tem je Cerar videl sebe kot prvega ali morebiti prvega med enakimi. Pa ni šlo. V šahiranju s položaji s strani stricev in tet iz vseh smeri, kljub jasno izraženih željam, je zasedel mesto zunanjega ministra. Tu pa se začnejo novi »nepatentirani« umotvori. Krepitev in poglabljanje odnosov z Rusijo, enakopravno politiko znotraj Evropske unije, močen in odločilen glas v prid Sloveniji znotraj te naše skupnosti. In kaj je rezultat rega v EU se srečuje s Jean Cloude Junckerjem, ki ga vsakokrat oslini med poljubljanjem, vmes ga še uščipne po zadnjici, tukaj je tisti Mirč sramežljiv kot ministrant, kasneje pa v uradnem comunique-ju pove o napredku in konstruktivnem pogovoru z prvim med enakimi v EU, najpogosteje pod vplivom zdravila za zdravljenje išijasa.
Zelo »prodorno«diplomacijo vodi tudi v smeri nekdanjih ex yu republik, kjer na eni strani doživlja diplomatsko »klofuto« na javni sceni s strani srbskega zunanjega ministra Ivice Dačića, na drugi strani pa se meša v notranjo politiko Makedonije z nepremišljenimi in nezrelimi, prenagljenimi diplomatskimi pristopi, izjavami in še česa diplomatsko nedopustnega. Se skoraj oklicuje za ideološkega brata Zorana Zaeva, makedonskega predsednika vlade. Dejansko skoraj suportira njihovo zunanjo politiko, politiko negiranja odločitev lastnega naroda za diplomatsko veljavo lastne države se mu kratko malo žvižga. Celo doživimo tako ponižujoče in zaničujoče mnenje od visokega britanskega diplomata, pravzaprav njihovega zunanjega ministra Jeremyja Hunta, ki je »pohvalil« preobrazbo Slovenije od “vazalne države Sovjetske zveze do članice Evropske Unije in Nata”. Večje sramote in sramotitve ene države na diplomatskem parketu težko doživi kdo, razen Miro Cerar, Slovenski zunanji minister.
Če to ni primeren trenutek za slovo od visoke politike, v tako slabem in negativnem kontekstu, potem ga nikoli ne bo ali smo pristali na nivoju amaterizma in volunterstva na področju zunanje politike. To je daleč od normalnega pričakovanega in seveda primernega za državo, kot je Slovenija
Zato ni odveč poziv po odhodu dr. Mira Cerarja, zunanjega ministra Republike Slovenije, iz Mladike, pa tudi iz politike.
Diplomacija bo dobila na veljavi in dobila na vsebini.
Vane K. Tegov
