Piše: Ivan Šokić
Zgodba o trojanskem konju je bolj ali manj znana vsem. Če ne zgodba, pa vsaj izraz. Deset let so Ahajci brez uspeha oblegali Trojo, ko pa je velika večina junakov tistega časa pomrla, so se Ahajci odločili, da je bilo dovolj. Ni vredno trpeti takšne izgube samo zato, ker je Menelaju ušla žena s trojanskim princem, pa naj bo še tako lepa. Glede na to, da se je Helena po Parisovi smrti poročila z njegovim bratom Deifobom, so imeli bržkone prav. Vseeno so rekli, da poskusijo še zadnjič, in so prisluhnili Odisejevim nakanam. Iz odvečnih ladij so zgradili velikega konja, vanj poskrili najsrčnejše od še živečih vojščakov in odrinili na morje. Trojanski svečenik Laokont je svaril svoje rojake pred sprejetjem ahajskega darila, a so njegova svarila prezrli. Pozejdon je poslal kače, ki so na mestu ubile tako Laokonta kot njegove sinove, kar je bil za preostale Trojance dokaz, da bogovi želijo konja znotraj mestnega obzidja. Preostanek zgodbe je znan. Trojanci pripeljejo konja v mesto, to pa se jim maščuje, ko se iz konja sredi noči spustijo Ahajci in odprejo mestna vrata za preostale Grke. Česar v desetletju niso mogli storiti s silo, so v eni noči dosegli s pretvezo. Troja je padla. Ne zaradi ahajske domiselnosti, temveč zaradi trojanske lahkomiselnosti.
Laokont je v tej zgodbi samo pika na i. Trojanci so imeli tudi Kasandro, hčer trojanskega kralja Priama. Bila je svečenica, ki je imela dar previdnosti, s katerim je prišlo tudi prekletstvo, da ji ne bo nihče verjel. Ko sem bil mlajši, se mi je ta del zdel nekoliko za lase privlečen. Kasandra je pravilno napovedala, da bo, če bo Paris odšel v Sparto, na domači prag privlekel vojno. Razumem, da ji ljudje niso verjeli, ko se je Paris odpravil v Sparto. Prav tako razumem, da ji niso verjeli, ko se je napoved uresničila. Tudi slepa kura zrno najde. A na tej točki je šlo za že ustaljen vzorec. Kasandra svari pred nevarnostjo. Ljudje ji ne verjamejo. Kasandrina svarila ne zaležejo in sledi nesreča. Tedaj vsi modrujejo, da nihče ne bi mogel predvideti, kaj se bo zgodilo.
Te dni mi postaja jasno, da je včasih v starih mitih in pravljicah skrite veliko več resnice, kot smo si pripravljeni priznati. Tudi danes lahko vse okoli sebe vidimo ljudi, ki aktivno zavračajo resničnost in vztrajajo v prepričanju, da lahko resničnost prisilijo, da se prilagodi njihovim željam. Kasandrina zgodba je tragična. Trojance je stalno opozarjala na nevarnosti, a so jih njeni najbližji zanemarili. V nasprotju z njimi je vedela, kaj se skriva v trojanskem konju in navkljub Laokontovi grozljivi smrti planila na kip s sekiro in z ognjem. A so jo ustavili njeni lastni rojaki, prepričani, da se ji je zmešalo. Njena svarila so bila zaman. Kasandrina zgodba se je končala s posilstvom, spolnim suženjstvom in šele nato smrtjo. Na kratko – tragedija.
Pozejdonove kače je dandanes nadomestilo pravosodje. Takšen je primer nekdanje danske ministrice za priseljevanje in integracijo Inger Støjberg, ki so jo predstavniki danskega sodstva 13. decembra 2021 obsodili na 60 dni zaporne kazni, ker si je drznila na višku migrantske krize leta 2016 ločiti mladoletnice od njihovih, v določenih primerih več kot dvakrat starejših, soprogov. Støjbergova je bila prepričana, da ščiti otroke pred pedofili, otroške neveste pred barbarsko prakso islama. Dansko sodstvo je prepričano o nasprotnem. Če je to del običajev »prosilcev za azil«, moramo to spoštovati. Ne velja več, da se, ko prideš v Rim, ravnaš po Rimljanih. Te dni podoživljamo galsko zasedbo večnega mesta, pri čemer zavojevalci pričakujejo, da bo po njihovo. Zlepa ali zgrda. Vae victis!
*Gorje premaganim!
Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.
