Piše: Dr. Andrej Umek
Že kar nekaj časa z veliko mero zaskrbljenosti spremljam dogajanje v svetu. Vse bolj me sedanji razpored moči in interesnih sfer spominja na stanje pred 2. svetovno vojno. Takrat so na svetu obstajali trije nasprotujoči si, da ne rečem sovražni, bloki: demokratične države Evrope in Severne Amerike in dva totalitarna bloka fašistično-nacistični ter komunistični ob državah, ki se v dogajanje med temi tremi bloki niso neposredno vmešavale. Tudi v neposredni preteklosti so se vsaj po mojem prepričanju oblikovali trije nasprotujoči si bloki: demokratične države EU in Severne Amerike, Rusija in Kitajska z njima povezanimi državami. To mojo zaskrbljenost je nedavni obisk kitajskega voditelja-firerja Xi Jinpiga pri njegovem ruskem kolegu Vladimirju Putinu samo še okrepil. Zavedam se, da je podobnost situacij sedaj in pred 2. svetovno vojno v demokratični javnosti premalo znana in je mediji praktično ne obravnavajo. Zato sem ji sklenil posvetiti to kolumno.
V Evropi je neposredno po 1. svetovni vojni kot posledica strahot te vojne, ki so mnoge vodile do dvoma o demokraciji in mirovni pogodbi, ki mnogim posameznikom in narodom ni dopuščala, da bi demokratično odločali o svoji usodi, prišlo do bloka totalitarnih držav. Ta se je sicer formalno delil na dva dela. V Rusiji, kasneje Sovjetski zvezi, je prevladala komunistična varianta totalitarizma, v Italiji in Nemčiji pa je prevladala fašistično-nacistična varianta. Bistvenih razlik med obema variantama ni bilo, eni so se razglašali za boljševike-socialiste drugi pa za nacionalne socialiste. Skupna značilnost obeh variant totalitarizma je bilo ekstremno sovraštvo do demokratov in demokratičnih držav, želja po njihovem uničenju torej in brutalno zatiranje vseh drugače mislečih. Pri svojem izvajanju se bom omejil samo na tri dejstva, ki to dokazujejo. Najprej bi omenil izjavo glavnega nacističnega propagandista Göbbelsa, da je Lenin seveda za Hitlerjem največji človek na svetu. Nadalje naj omenim, da je glavni konstruktor nacističnih koncentracijskih taborišč gospod Müller, preden je začel s svojim delom, z izrecnim dovoljenjem Berije in v spremstvu NKVD obiskal sovjetska taborišča Gulag, da se je naučil, kako je treba obravnavati nasprotnike njegovega totalitarizma. In končno, ker Nemčija po mirovni pogodbi ni smela razvijati vojnega letalstva, je skrivaj svojo Luftwaffe razvijala v Sovjetski zvezi. Zato se ne čudimo podobnosti med nemško štuko in sovjetskim šturmovikom. Do formalnega podpisa o sodelovanju med obema inačicama totalitarizma – sporazum Molotov-Ribbentrop – je prišlo šele tik pred vojaškim napadom obeh totalitarizmov na Poljsko, ob katerem so postale baltske države in Finska tako rekoč kolateralna škoda, ki v zavesti evropske pa tudi slovenske javnosti skoraj ni navzoča. Oba totalitarizma sta napad na Poljsko in baltske države opravičevala kot vračanje ozemelj, ki so jim bila po 1. svetovni vojni krivično odvzeta.
Odziv zahodnih demokracij Anglije in Francije na napad obeh totalitarizmov na Poljsko in baltske države se mi zdi z moralnega gledišča sporen. Visoko cenim in spoštujem garancijo meja, ki je bila dana Poljski, vendar se hkrati sprašujem, zakaj ni bila dana tudi baltskim državam. Cenim dejstvo, da sta se Anglija in Francija na nacistični napad na Poljsko odzvali z vojno napovedjo Nemčiji. Sprašujem pa se, zakaj se z enako mero nista odzvali na komunistični napad na Poljsko in baltske države. To neenako obravnavanje nacistične in komunistične agresije je nas, Evropejce, drago stalo. 2. svetovni vojni je sledila hladna vojna in dobra polovica Evrope je bila za skoraj pol stoletja prepuščena komunističnemu totalitarizmu.
Današnja situacija v svetu ima svoj izvor v kolapsu komunističnega bloka pred dobrimi tridesetimi leti. Večji del Srednje in Vzhodne Evrope se je končno bolj ali manj uspešno demokratiziral. V Rusiji in še nekaterih državah okoli nje je boljševistični sistem prešel v neki fašistoidni nacionalizem, na Kitajskem in okoliških državah pa je perestrojka uspela, totalitarni komunizem je obstal in
uspešno reformiral svoj gospodarski sistem. S tem so podobno kot pred sto leti v svetu ob številnih neopredeljenih državah nastali trije močni bloki: demokratični, povezan v NATO, nacionalno-fašistoidni Rusije in sledilcev ter komunistični Kitajska s sledilci. Kot tudi takrat sta druga dva sovražno razpoložena do demokratičnega. Po pretresih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta oba totalitarna bloka počasi gradila medsebojno zaupanje, sodelovanje in podporo. Očitno se sedaj skupaj čutita dovolj močna za napad na demokratični del sveta tako kot pred sto leti z zahtevo po vrnitvi njim po njihovem mnenju krivično odvzetih ozemelj Rusiji Ukrajine in Kitajski Tajvana. Očitno pa časovna koordinacija med obema totalitarnima blokoma ni bila najboljša. Nedavnega obiska Xi Jinpinga v Moskvi si ne morem drugače razlagati kot poskusa koordinacije obeh totalitarnih blokov za bolj usklajen napad na demokratične države.
Ta kolumna je mišljena kot moj skromni prispevek k ozaveščanju javnosti o delovanju obeh totalitarnih blokov proti demokraciji. Zavedam se, da je svetovna javnost soočena s številnimi problemi, kot sta npr. okoljski in 4. industrijska revolucija, in da tem namenja velik del svoje pozornosti. A če želi demokratična javnost preprečiti katastrofalne posledice, kot jih je prinesla 2. svetovna vojna, se mora vsiljenega ji konflikta med demokracijo in totalitarizmom zavedati in na podlagi tega zavedanja tudi ustrezno ravnati.
