Piše: dr. Milan Zver
Razprave o svobodi medijev so vselej dobrodošle na vseh ravneh, tudi na evropski ravni. Verjetno bi bile danes manj “naporne”, če bi ključna vprašanja medijske svobode rešili na samem začetku prehoda v demokracijo.
Pa se takrat demokratično izvoljena vlada ni upala dotakniti reforme v osrednih državnih/javnih medijev, čeprav so nekateri, npr. na Dnevniku, že imeli pospravljene pisarne. Edini ukrep iz tega časa je bil, da so novemu dnevniku Slovencu dali nekaj drobiža za začetni zagon. Pri tem so bili deležni ostre kritike etabliranih medijev. In seveda: enako bi bilo, če bi Slovencu Demosova vlada namenila deset ali dvajsetkrat več denarja. Z njim bi si lahko ustvaril vsaj solidno dopisniško mrežo. Naposled je ta nadobudni medij z izjemno predvojno tradicijo ostal “skromen” vse do bridkega konca. Zadnji žebelj v krsto mu je zabila stara Udba, da se je vedelo, kdo je kdo v slovenski medijski krajini!
Seveda jamranje za nazaj ne pomaga kaj dosti. Morda razjasni kakšno vprašanje. Dejstvo pa je, da stara nomenklatura nikoli ni dopustila, da bi se dominantni mediji do te mere reformirali oziroma postali pluralni, da bi ne bilo treba ustvarjati vzporednega medijskega sistema. Del demokratične opozicije se je tega zavedal že sredi devetdesetih let, ko je nastal politični tednik Dom, iz njega pa kasnejša Demokracija, ki še danes obstaja. Tej se je pridružila še televizija Nova24tv in skupaj vztrajata v težkih razmerah, kajti pri dominantni oglaševalski politiki težko prideta do ustreznega deleža. Bilo je še nekaj zasebnih medijskih projektov, ki naj bi zasedli prazen medijski prostor, a so kmalu vsi propadli. Po mojem mnenju se bodo razmere v medijskem sektorju spremenile, ko se bo spremenila oglaševalska politika, ta pa se bo takrat, ko bo v naši državi manj državnih podjetij, ki oglašujejo/hranijo v glavnem leve, dominantne medije. Dobra okoliščina za to, da so ljudje lahko bolj objektivno informirani, je tudi ta, da so se dokončno uveljavili družabni mediji. S pomočjo TW ali FB lahko vsak postane medij: tako je bil v ZDA najvidnejši in najbolj prodoren medij predsednik Donald Trump sam, pri nas pa premier Janša. Mednarodni domet njegovih pisem evropskim voditeljem ali pa objav na TW ali FB je bistveno večji kot npr. tisti osrednje državne televizije. V primerjavi z obdobjem pred 30 leti so to dobrodošle novosti. Toda manjko medijskega pluralizma ostaja. 80 % proti 20 % je prevelika asimetrija.
Ko medijska svoboda postane »politikum«
Od leta 1998, torej skoraj 23 let mineva, odkar so socialisti kot po tekočem traku izgubljali na evropskih volitvah. Ostali so najmočnejša politična sila na levi strani. A nikakor jim v tem času ni uspelo premagati tekmeca na desni sredini (Evropske ljudske stranke). Ta frustracija je težka in pričakovati je bilo, da bodo izrabili vse možnosti za »come back«. Eden od teh mehanizmov, ki ga imajo, je način sprejemanja dnevnega reda plenarnih zasedanj. Ker je levica v EP bolj fragmentirana kot desnica, imajo glas ali dva večine. Kakšen absurd, da glas manjše komunistične poslanske skupine šteje na t.i. konferenci predsednikov enako kot glas ELS. V tem primeru očitno ne šteje d’Hondt. In to je tudi razlog, da sta Poljska in Madžarska nenehno na tapeti, tej dvojici pa so na priporočilo slovenskih evropskih poslancev z levice priključili še Slovenijo. Gre torej za politično izbiro; vse tri države, ki so sedaj na prangerju, imajo desne vlade. Niso problem umori novinarjev na Malti in Slovaškem, saj tam so na vladi levičarji. Taka groba zloraba nekega inštrumenta pri sprejemanju odločitev je v samem jedru škodljiva za demokracijo. Dejstvo je, da tisti, ki informirajo Bruselj o svobodi medijev v Sloveniji, imajo pri nas največ svobode in privilegijev.
Pred plenarko je bila vaja na delovni skupini LIBE pod vodstvom Sophie In ’t Velt. Slišati je bilo samo leve obrekovalce. Slaba šala. Na sredinem plenarnem zasedanju EP je šlo za še bolj orkestriran napad na slovensko vlado, predvsem na premiera Janšo. Argumenti predlagateljev točke so bili površni in preveč splošni. Dejstva so bila na strani tistih, ki so zagovarjali ukrepe slovenske vlade. Če povzamemo, so bili napadalci v tem primeru poraženi.
Kdaj take gonje proti desnim vladam lahko prinesejo škodo za državo?
Kot sem poudaril že zgoraj, je vsaka razprava o tej temi dobrodošla. Če bi jih imeli več na nacionalni in lokalni ravni, ne bi bili v tako slabem položaju, kot smo. Toda posledice lahko postanejo v določenih okoliščinah katastrofične. Če bo levici uspelo dokazati, da v Sloveniji ni vladavine prava, bo kazen prišla na podlagi pravkar sprejetega mehanizma o vladavini prava pri črpanju evropskih sredstev. V najboljšem primeru bi prišlo do večjih zamujanj, kar bo povzročilo konkretno gospodarsko škodo. Seveda, če bo Sloveniji dokazana sistematična kršitev vladavine prava, bo Slovenija prikrajšana za velika sredstva, ki zanjo predstavljajo zgodovinsko razvojno priložnost. Da zaključim, lahko se zgodi, da vas bodo, kolegi in predvsem kolegice iz socialistov in liberalcev v EP, nekoč vprašali po pameti in vaši odgovornosti za morebitne izgubljene milijarde evrov. Ne gre le za to, da nižate ugled Slovenije tik pred predsedovanjem, ampak ogrožate njen razvoj.
Milan Zver je doktor družbenih ved, nekdanji predavatelj na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, nekdanji minister za šolstvo in šport ter dolgoletni poslanec SDS v Evropskem parlamentu.
