Piše: Vančo K. Tegov
Vprašanje, ali je “normalno”, da se v politiko vključujejo “kandidati z ulice” in da v parlament vstopa “kultura ulice”, je v resnici del širše razprave o demokraciji, reprezentativnosti in politični kulturi.
Tukaj je nekaj nevtralnih vidikov, ki nam lahko pomagajo pri razmisleku.
Demokracija temelji na tem, da lahko kandidira vsak, ne pa da jo razgrajuje vsak
V večstrankarskih demokracijah ni nič nenavadnega, da v politiko vstopajo ljudje, ki nimajo klasične politične kariere – aktivisti, podjetniki, umetniki, vplivneži, celo popolni anonimneži.
To je lahko »pozitivno«, zato ker prinesejo nove perspektive, niso del ustaljenih interesnih omrežij, govorijo jezik običajnih državljanov. Torej, prisotnost “ljudi z ulice” sama po sebi ni problem – včasih je celo bistvo demokracije.
“Kultura ulice” pa lahko pomeni različne stvari. Če gre za neposrednost, manj formalno komunikacijo, preprosto izražanje, potem to ni nujno negativno. Politika lahko postane bolj dostopna in razumljiva.
V kolikor se gre za žaljenje, destruktivno komunikacijo, nespoštovanje postopkov, institucij, pravil, “performanse” namesto argumentacije, potem to lahko zmanjšuje kakovost demokratične razprave. V mnogih državah se dogaja podobno. To ni značilno samo za eno državo. Povsod, kjer ljudje izgubijo zaupanje v tradicionalne politične elite, se pojavi prostor za: populiste, protestne kandidate, nove obraze, outsiderje. Ali padalce v politiki.
Pomembno vprašanje je: Ali se institucije še spoštujejo?
Demokracija normalno deluje, dokler: parlament ostaja prostor za argumentirano razpravo, pravila postopka se spoštujejo, odločevalci prevzemajo odgovornost, politična kultura ne postane nasilna ali sovražna. Če se to izgubi, potem ni več bistveno, ali so politiki “z ulice” ali “iz elite” – škoda je v kakovosti sistema. Sistem potrebuje korekcije.
Primitivizacija politične kulture je resen pojav, ki ga opažajo mnoge demokracije, ne le Slovenija
Ko se politična komunikacija primitivizira, se z njo primitivizira tudi politika. Parlament je namenjen argumentom, odločanju in spoštovanju institucij. Ko pa v njem prevlada kričanje, zmerjanje, posmehovanje “performansi” za kamere, kazanja beder namesto primernih besed, osebni napadi namesto argumentov, iskanje “viralnih trenutkov” namesto rešitev, se politika zmanjša na spektakel. To dolgoročno razkraja zaupanje v demokratične procese.
Ali z drugimi besedami, politika je najboljša le takrat ko postane dolgočasna, politika kot veščina in obrt, takrat vemo in lahko rečemo da delamo prav. Vse kaj je izven tega, kot je spektakel, šov, je le odmikanje od nje in njenega bistva.
Zakaj prihaja do tega?
To ni stvar samo ene stranke ali posameznikov, temveč širših trendov. Konflikt se bolje prodaja kot argument. Politiki zato nagrajujejo “šov”, ne delo. Družbena omrežja, Jezik Twitterja/TikToka je kratek, oster, čustven. Logika teh se je preselila v parlament. Ko ljudje izgubijo vero v sistem, začnejo podpirati bolj agresiven slog — kot “udarec po mizi”.
Ali personalizacija politike, ko se namesto o rešitvah razpravlja o ljudeh, značajih, škandalih.
Kakšne so posledice za demokracijo?
Razgrajevanje, spodkopavanje njenih temeljev. Posledično temu prihaja do nižje kakovosti zakonodaje, manj je sodelovanja med političnimi akterji, primerno temu prihaja do pasivnosti ali cinizma državljanov, do radikalizacije retorike, slabitev zaupanja v institucije (parlament, vlado, pravosodje), občutek, da “vsi so isti”. Ko komunikacija pade na raven ulice, tudi institucije začnejo delovati kot “ulica”. Naloga politike je da to obrne v pozitivno smer ali vstran od tega da so vsi isti. Ker niso.
Kaj bi bila zdrava politična kultura?
Argumentacija namesto osebnih napadov, spoštljiv dialog (tudi med nasprotniki), sprejemanje drugačnih mnenj, zadržanost, premišljenost, odgovornost za besede, zavedanje, da politika oblikuje pravila, po katerih živimo vsi. Ni nujno, da je politika sterilna ali brez strasti -mora pa biti dostojna, ker je to prostor odločanja, ne arene.
Zakaj je to alarmantno?
Ob očitnem neuspehu vladajoče stranke na zadnjem referendumu o evtanaziji pri nas je nastal hudournik vseh mogočih žalitev posameznih poslancev ter kompletnih skupin prebivalstva.. zelo zaskrbljujoč. Naglo prehajanje v žaljiv in razdiralni ton po referendumu — zaskrbljujoč znak za politično kulturo. In tvoj občutek ima močno oporo v tistem, kar spremljamo zadnje dni.
Če politika in javna razprava postaneta borba za “viralnost” in čustva, ne za argumente — to spodkopava zmožnost racionalne, premišljene diskusije. Razprava se ne osredotoča več na dejanske posledice zakonov, na realne potrebe ljudi, temveč na to, kdo bolje izkoristi strahove, predsodke, čustva.
Žaljive izjave in napadi na skupine ljudi (starostnike, bolnike, ranljive) — kar verjetno imaš v mislih, ko govoriš o “hudourniku” — ne prispevajo k razumevanju in sočutju, ampak k sovraštvu, stigmatizaciji, strahu. Če se to normalizira, je demokracija v nevarnosti: institucije in odločanje ne temeljijo več na spoštovanju, ampak na konfliktu, delitvah in polarizaciji.
Rezultat referenduma je sedaj utemeljitev in potrditev za tiste, ki zagovarjajo tradicionalne vrednote; hkrati pa lahko razočaranje tistih, ki so bili za zakon, pomeni razpad zaupanja v “politiko kot institucijo razprave in reševanja težkih vprašanj”. To lahko vodi v apatičnost, cinizem ali iskanje alternativ — k “ulični politiki”, populizmu, radikalizaciji.
Ostre, primitivne osebne obtožbe in “ulična” komunikacija med politiki
V politični razpravi je po referendumu prišlo tudi do osovraženih izjav med poslanci. Neka poslanka, Lena Grgurevič (v imenu Gibanje Svoboda), je na družbenih omrežjih zapisala, da gre pri nasprotnikih zakona — in pri določenih strankah — za “oprodo SDS”. Njena izjava je bila nato ostro kritizirana — eden izmed nasprotnikov, poslanec Jožef Horvat (iz Nova Slovenija), je ocenil, da takšna komunikacija “ne sodi v parlamentarni dialog” in da “ni vredna poslanca”. Zmerjati celotno populacijo ali posameznika kot sta Marco Tavares, nekdanji nogometaš Maribora brazilskega izvora ali Janeza Janšo, predsednika SDS za “črnuharja”, ali na podlagi barve kože ali po njihovem ali na podlagi ideologije, je nizkotno, neotesano, v skrajnem primeru patološko, bolno. Ulica jih je pripeljala v hram demokracije, ulica v njihovem mentalnem sklopu je še kar dobo udomačena.
To kaže, da razprava — kljub temu da teče v instituciji parlamenta ali v javnosti — pogosto zdrsne v osebne napade, posploševanja in sovražno označevanje nasprotnikov, namesto da bi ostala pri vsebini. »Ulična« komunikacija naj ostane na ulici čeprav je niti tam ne potrebujemo.
Zdravo pamet za zdravo Slovenijo
Slovenija obstane in ostane le če se uveljavljajo ali sprejemajo zakoni, ki so sprejemljivi ali v sozvočju z kulturo in etiko ter z vrednotami ki imajo korenine na naših tleh. Vključevanje ali napeljevanje prebivalstva k nečemu nenormalnemu, tujemu, v nasprotju z zdravo pametjo, s pomočjo laži, pretvez ali kakofoničnimi parolami, je zgrešeno in vedno bo tako, zgrešeno, kakofonično in žaljivo. Žalitve nikoli niso bile podlaga za kaj dobrega, koristnega in spoštljivega. Nekaj kar temelji na nečem kar je tukajšnje, dalj časa živi in preživi, v politiki in na splošno.
