Piše: Gašper Blažič
Ste kdaj imeli občutek, da ste se udeležili volitev in imeli dober občutek, ker ste glasovali za zmagovalca in ste pričakovali, da bo v skladu z vašimi pričakovanju oblikoval koalicijo? In ste potem z dolgim nosom opazovali, da se je razpletlo povsem drugače? Verjetno ste takrat dobili občutek, da volitve o ničemer ne odločajo in da se jih ne splača udeležiti, ker je že vse vnaprej zrežirano.
Da, to je zelo nevarna skušnjava. Ljudje smo večinoma po naravi takšni, da vržemo puško v koruzo in se pasiviziramo. In vse, kar storimo, je nerganje, godrnjanje, jamranje. Češ, saj nas samo nategujejo in izkoriščajo. Takšna drža pa tistim, ki upravljajo z oblastjo, ustreza, saj nam servirajo »opij za ljudstvo« in preprečujejo, da bi pri šlo do kakršnega koli civilnodružbenega angažiranja.
Poglejmo, kako to izgleda na ravni sistema. Proporcionalni volilni sistem naj bi omogočal, da zakonodajno telo po sestavi odseva deleže strank v skladu z volilnimi rezultati, hkrati pa preprečuje prevlado ene stranke. Takšen sistem imamo tudi v Sloveniji, od leta 2000 naprej je zapisan celo v ustavi, kar pomeni, da ga lahko spremeni le dvotretinjska večina – marsikdo se tudi spomni, na kakšen škandalozen način je do te odločitve prišlo. Kakorkoli že, po tem sistemu je praktično nemogoče, da bi katera od strank dobila absolutno večino (nad 50 odstotkov), čeprav se je tej meji do sedaj še najbolj približala prav Svoboda. Glavna značilnost takšnega sistema pa je, da zmagovalca v njih ni. Koalicije se namreč sestavljajo še po volitvah. Zakoni nikjer ne določajo, da ima škarje in platno v rokah stranka, ki je osvojila relativno večino – in to se je denimo zgodilo leta 2018, ko je prvo mesto osvojila SDS, velika večina preostalih parlamentarnih strank pa je sklenila nekakšno »antijanšistično zavezništvo«, zato je premier postal predsednik drugouvrščene LMŠ Marjan Šarec. Povedano drugače: proporcionalne volitve samo določijo deleže, zmagovalca pa določi dogajanje po samih volitvah. Eno od protislovij tovrstne demokracije je tudi dejstvo, da predsednika republike izbiramo na neposrednih volitvah, predsednika vlade pa ne, čeprav ima bistveno večjo politično moč. Premierski položaj naj bi sicer pripadal predsedniku zmagovalne stranke, vendar je tudi to le neko nepisano pravilo in dejansko stvar poljubnosti. Največ pa je vse odvisno od tega, kako se stranke v parlamentu dogovorijo. Kar v končni fazi pomeni, da proporcionalni sistem na protislovni način odvzema ljudem možnost, da že na samih volitvah odločajo o zmagovalcu. Razen če osvoji takšen rezultat kot predlani Svoboda.
Verjetno sedaj že veste, na kaj cikam. Včeraj je namreč Evropska unija dobila staro novo predsednico Evropske komisije, ki je sicer članica Evropske ljudske stranke (EPP), vendar se v dosedanjem mandatu ni ravno izkazala. No, kakor za koga – levica jo ima očitno rada, podpira jo tudi večinski del EPP. Za razliko od dogajanja pred petimi leti je novost sedaj ta, da je uradna »špicenkandidatka« tudi dejansko postala predsednica Evropske komisije, takrat je bil v vlogi glavnega kandidata EPP za vodenje glavnega izvršilnega organa EU nekdo drug. Seveda bo pravo sliko pokazala šele sestava celotne Evropske komisije, prvi meseci njenega delovanja pa bodo pokazali, kje v resnici smo. Na tej podlagi se bo SDS tudi odločila, ali bo še naprej vztrajala v EPP ali bo iskala druge možnosti povezovanja v Evropskem parlamentu – ni mogoče izključiti tudi cepitve EPP na dva dela. Teoretikom zarot, ki povsod vidijo skrajno desnico, je seveda potrebno razložiti, da so trenutno v hramu demokracije v Bruslju/Strasbourgu kar tri politične skupine »desno« od EPP: Domoljubi za Evropo, Konservativci in reformisti ter Evropa suverenih narodov (prej Identiteta in demokracija). In seveda niso vse tri evroskeptične in celo proruske. Verjetno to morda velja za najmanjšo.
Zagotovo je bila ponovna izvolitev Ursule von der Leyen razočaranje za večino tistih, ki so dali glas listi SDS na zadnjih evropskih volitvah. Četverica evroposlancev SDS je seveda ni podprla, vendar je s tem ostala v manjšinski opoziciji znotraj EPP. Do von der Leynove je kritičen tudi kandidat za evropskega poslanca Peter Gregorčič, medtem ko jo je Matej Tonin (NSi) v skladu z napovedmi podprl. Težko je reči, kako so ravnali ostali štirje levičarski evroposlanci, od katerih so trije del nove velike koalicije, saj so bile volitve tajne. In če je v preteklosti v evropski demokraciji veljalo, da v njih ni točno izrisanih koalicij (podobno kot jih ni v marsikaterem občinskem svetu), je tokrat stvar drugačna. In zato je mogoče razumeti razočaranje nad podelitvijo novega mandata dosedanji predsednici Evropske komisije, saj vsaj za zdaj to napoveduje nadaljevanje že videnega, ne glede na volilni premik Evrope v »desno«. Jasno je, da se mnogi čutijo ogoljufani, ker se niso za to borili. Največja težava v tem trenutku je ta, da je SDS vzpostavila kritično distanco do staro-nove velike koalicije, vendar je glas za EPP dejansko pomenil (posredni) glas za Ursulo von der Leyen. Vsaka stranka pa je najprej odgovorna svojim volivcem, morebitna pasivnost pa lahko pomeni tveganje, da bo na naslednjih volitvah leta 2029 doživela zlom. A kot kaže, bo sedaj sledilo kratko testno obdobje. Ta priložnost bo za »Uršulo s Slivnice«, kot jo imenujejo nekateri slovenski zlobni jeziki, hkrati tudi zadnja.
Seveda bo kdo rekel, zakaj toliko hrupa in trdih besed, če je pa politika umetnost možnega, iskanje kompromisa in soglasja. Evropska komisija naj bi namreč odsevala soglasje večjih političnih skupin Evropskega parlamenta. Torej bi lahko rekli, da pokriva osrednji del Gaussove krivulje. Vendar je potrebno spomniti, da je znotraj EPP prevladal skrajno pragmatični mainstream, ki je doslej povsem podlegal pritiskom evropske (eko-liberalne) levice. To je de facto pomenilo, da je Evropska komisija, v kateri je imela EPP že doslej relativno večino, dejansko izvajala levičarsko program, v katerem vrednote EPP skoraj niso prišle do izraza. Obstaja resen sum, da se bo to nadaljevalo tudi v novem mandatu – nedavna izvolitev 14 podpredsednikov Evropskega parlamenta, od katerih je samo pet desnih, že kaže takšno smer.
Če bi se takšna drža nadaljevala, bi to pomenilo izraz nezaupnice volivcem, ki so junija letos dali institucijam EU povsem drugačno sporočilo. Takšna politika ni samo klofuta volivcem, ampak tudi velika nevarnost za demokracijo. Udeležba na volitvah pač ni obvezna in očitno je nekomu v interesu, da bi se evropskih volitev, ki so že tako ali tako zaznamovane s slabo udeležbo, udeležilo čim manj ljudi – predvsem pa čim manj konservativnih volivcev. Na drugi strani to lahko prinese tudi vse večjo podporo skrajnim skupinam. Torej, če evropska levica ves čas govoriči o »skrajni desnici«, to počne zato, ker si takšne skrajne desnice želi. Ker je ta ista skrajna desnica v resnici njen največji zaveznik!
Kar pa tudi pomeni, da bodo nujni potrebni protiukrepi in terjanje jasne odgovornosti starih centrov moči, ki od znotraj slabijo desni tabor.
