Piše: Gašper Blažič
»Eno leto hitro mine. Vmes menjamo ustavne sodnike.« Drage bralke in bralci, se vam zdi ta izjava od nekje znana? Če je odgovor pritrdilen, imate prav: izrečena oz. Zapisana je bila pred dobrimi petimi leti. Malo pred božičem 2015 je bil namreč referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskim razmerjih, vendar je večina zavrnila spremembe, ki so jih predlagali zagovorniki kulturnega marksizma, ki so želeli že ne vem kolikokrat zapored spodnesti vsa dosedanja prepričanja o družini tudi na zakonodajni ravni. Jasno je bilo, da je bilo razočaranje na strani tedanje vlade, ki jo je takrat vodil Miro Cerar, veliko. Pa ne samo nad ljudstvom, ampak tudi nad ustavnim sodiščem, ki bi lahko referendum preprečilo, a ga ni.
Na to temo je seveda nekaj besed na družbenih omrežjih zapisala tudi tedanja poslanka SMC, sicer pa pravnica in sodnica Jasna Murgel. Izjava, ki sem jo citiral zgoraj, je namreč njena, sprožila pa je veliko prahu. Poslanka je namreč dala vedeti, da bodo botri političnega podzemlja naredili vse, da se bo kadrovska sestava ustavnega sodišča povsem prevesila na stran tranzicijske levice, da ne bi več prišlo do »razočaranj«, začenši s potrditvijo zmage dvokrožnega večinskega volilnega sistema na referendumu leta 1996. Očitno se je nadejala, da bo po enoletnem moratoriju, ki sledi referendumu, ustavno sodišče spet odločalo o tej temi, vendar v drugačni kadrovski sestavi (a propos: če gre verjeti napovedim Aleša Primca, bo ustavno sodišče v kratkem znova izreklo mnenje o tej temi in morda na novo definiralo družino).
Morda se bo kdo zmrdoval, češ zakaj sedaj izpostavljam poslanko stranke, ki je sedaj v wannabe desni koaliciji. Seveda se je vmes marsikaj spremenilo, v SMC ni več niti Cerarja niti tistih, ki so se izkazovali z izključevalno politiko. Čeprav je po drugi strani res, da je SMC kljub temu obdržala relativno levosredinsko usmeritev, čeprav z veliko mero pragmatizma. V njeni poslanski skupini Murglove ni več – če pa bi bila na zadnjih volitvah izvoljena, bi verjetno zdajle delala družbo ali LMŠ ali pa Zorčičevi nepovezani poslanski skupini. Ali je še članica SMC, ne vem. Znana je bila po levičarskih izjavah, po neuspeli kandidaturi na volitvah ter za varuhinjo človekovih pravic se je znova vrnila med sodnike na okrožnem sodišču v Mariboru. Česar ni problematiziral nihče. Verjetno tudi zato, ker je funkcijo pravosodne ministrice zasedla Lilijana Kozlovič, ki jo je nedavno odnesel škandal padlih postopkov proti Francu Kanglerju. In morda je to končno priložnost, da se stvari začnejo premikati tudi v pravosodju.
Nekaj pa je treba priznati: želja Murglove se je uresničila, vsaj kar se tiče ustavnih sodnikov. Po aferi z Matejem Accettom in predsednikom US Rajkom Knezom so se začeli potrjevati sumi, da se v najvišjem organu, ki velja za varuha ustavnosti, dogaja nekaj nenavadnega. Še bolj se je to pokazalo v zadnjem letu dni, ko je ustavno sodišče sprejelo kar nekaj odločitev, s katerimi so spodnesli tudi protikoronske ukrepe. Če smo nekdaj verjeli, da ustava in zakoni veljajo za vse enako, se je zdaj pokazalo, da pri interpretaciji ustave in zakonov še kako veliko vlogo odigrajo faktorji, ki se »vrinejo med paragrafe«. Zdi se precej nenavadno, da je ustavno sodišče npr. nekdaj preprečilo poimenovanje ljubljanske vpadnice po diktatorju Josipu Brozu Titu, sedaj pa vodstvu občine Radenci, ki hoče preimenovati Titovo cesto v Cesto slovenske osamosvojitve, precej očitno nagaja, seveda s »podstavljenimi nogami« v proceduralnih postopkih, saj vsebinsko ni nobenih razlogov, da bi bila zamenjava imena ceste sporna. S tem je dokončno padel mit o enakosti pred zakonom, kar naj bi sicer zagotavljala ustava. V civilnih in kazenskih postopkih namreč paragrafi še zdaleč niso edino, kar šteje – ključno je namreč »merjenje« dokazov. Vendar imamo tisti, ki sicer radi prisegamo na precedense, to smolo, da slovenski pravni sistem ni dolžan upoštevati predhodno podobnih odločb. Če se po eni zadevi odpre druga zelo podobna, se vse začenja znova. In lahko je rezultat odločanja v drugem primeru povsem drugačen od prvega, ker sodniki bojda sodijo izključno po ustavi in zakonih. Kar je veliko odvisno tudi od ideološke usmeritve tistega, ki sodi. In treba je priznati, da je »tovarišica Jasna« to zadevo zelo dobro naštudirala, morda je bila na trenutke preveč iskrena in s tem nehote spomnila na znani Dolančev urok iz leta 1972 (saj vemo, kako gre: »Mora nam biti popolnoma jasno…«). In če je sodišče izvrševalec interesov nekoga iz ozadja, potem ni nič čudnega, da so Milka Noviča razglasili za morilca.
So pa zadnje odločitve ustavnega sodišča lahko tudi dobra novica. Zakaj? Zato, ker dejansko neposredno demantirajo navedbe vseh tistih pravičniških (kruho)borcev za resnico, pravico, demokracijo, pravno državo in človekove pravice, ki si dajejo duška s protivladnimi protesti (ki zdaj niso niti več kolesarski), skupaj s svojimi parlamentarnimi »kul« zavezniki, ki trdijo, da si je Janševa koalicija podredila prav vse družbene podsisteme, celo sodišča. Ergo: Slovenija je pod Janezom Janšo postala totalitarna država, če seveda verjamete. Zanimivo: ob vseh mogočih vstajnikih, ki oblačijo in vedrijo v državnih institucijah (tudi akademskih) in se jim dejansko nič ne zgodi, ves čas poslušamo zlajnane floskule o tem, da sedaj živimo v totalitarni državi, mainstream mediji pa takšne izjave še močno potencirajo. Ob tem sem se spomnil na to, kako sem še v študentskih časih rad obiskoval razne forumske dogodke, kjer se je zelo kritično govorilo o slovenski tranziciji ter njenih nerazrešenih totalitarnih usedlinah – isti mediji, ki dandanes zganjajo histerijo, pa so takrat te dogodke bodisi ignorirali bodisi o njih poročali posmehljivo, pač poglejte te vaške posebneže iz klerikalnih vrst ter iz Nove revije, očitno imajo preveč časa. Torej jih ni treba resno jemati – v primerjavi s sindikati, ki predstavljajo udarno pest globoke države. Da ne bomo krivični: tudi v času premierja Janeza Drnovška se je že zgodilo, da so začeli sindikalisti dvigovati glave in groziti z ulico – pa ne takrat, ko bi bil ogrožen socialni dialog, ampak v glavnem takrat, ko je bil premier po mnenju predsednika republike M. K. malo preveč svojeglav in ga je bilo treba spet spametovati. Torej: Janša ne obvladuje ustavnega sodišča, iz tega sledi, da v naši državi ni totalitarizma. Če pa ta že obstaja, potem ga izvaja politično podzemlje.
Torej, ko se bo v javnosti spet oglasil kdo od rdečih »varuhov demokracije« in začel govoriti o vladavini prava, najprej za vsak slučaj preverite, o kakšnem pravu je tu govora. Kajti čas revolucionarnega prava, kjer je znano predvsem to, da ni pravice za tiste, ki niso na strani revolucije, še zdaleč ni minil. Le da je sedaj to revolucionarno pravo nekako integrirano v obstoječ pravosodni sistem, tako kot je revolucionarna praksa nekako zabetonirana v obstoječo formalno demokracijo, kjer znano predvsem to, komu je izrecno prepovedano vladati. Cilj kadrovskega »luftanja« sodišč (vključno z ustavnim) pa je dejansko že dosežen: vladi, ki nima prave politične barve, bo vedno težje vladati, saj se zavorni mehanizmi krepijo. In to je tudi cilj: to, kar na eni strani zavira »ne-naše«, bo nato pospešilo »naše«. Sporočilo »ne-našim« je jasno: ne poskušajte še kdaj prevzeti oblasti, ker vas bomo takoj onemogočili. In bolj ko se boste matrali z vladanjem, manj boste uspešni.
In to je le še en dokaz več, da je slovenska demokracija zgolj stanje navidezne resničnosti. Ali bolje: simulacija, kjer nastopajo »kopije brez originala«.
