Piše: Davorin Kopše
Z Mojco sva imela na začetku nekaj pomislekov, ali iti na osrednjo državno proslavo ob dnevu državnosti ali ne. Malo sva namreč pričakovala, da bo proslava pravo nasprotje lanski, ki je bila presežek. Pred odhodom sva se malo bala, da bova z odra deležna zdaj že značilnih stavkov za Golobovo vladno koalicijo, s katerimi še vedno pogosto napadajo in z lažmi žalijo tretjo Janševo vlado. Dogovorila sva se, da bova v tem primeru odšla. Proslava je na koncu izpadla tehnično povprečna in vsebinsko sprejemljiva, pogrešala pa sva čustveno doživetje. Tega žal ni izžareval niti oder, posledično pa niti občinstvo. No, lahko bi rekli, da je bilo tudi obratno.
Drugačne vrste presenečenje
Na prizorišče je prišla častna enota Republike Slovenije v sestavi enote Slovenske vojske in Policije. Pridružili so se še praporščaki veteranskih organizacij in združenj s slovenskimi simboli. Ob spoznanju, da tokrat v času leve vlade tam ni bilo rdečih zvezd, lahko ugotovimo, da smo v tem pogledu vendarle naredili korak naprej. Vsaj zame je bilo to prijetno presenečenje, glavno presenečenje pa je šele prihajalo.
Stari partijec Milan Kučan je prišel v svojem muhastem slogu. Poznam ga iz časov, ko sem se še ukvarjal z varnostnimi zadevami. Kučan je bil za varnostno službo vedno majhna težavica. Zaradi njegove telesne višine ga je v množici težko spremljati z razdalje, rad pa je tudi izigraval varnostne protokole. No, tokrat se je odločil iti ob rdeči preprogi in ne po njej. Celo ob izogibanju kameri, ki jima je bila s Štefko na poti, sta skrbno pazila, da ne bi stopila na preprogo. Kakorkoli, morda je to posledica procesov v podzavesti. Glede na Kučanovo vlogo med osamosvojitvijo si rdeče preproge niti ne zasluži.
Štefka Kučan in Milan Kučan nista hotela stopiti na rdečo preprogo. (Foto: STA)
Predsednik vlade Robert Golob na proslavo ni prišel, ker se je zadržal v Bruslju. Prepričanje, da Janez Janša v vlogi predsednika vlade tega nikoli ne bi naredil, je povsem na mestu. Dan državnosti namreč slavimo kot rojstni dan slovenske države, ki je največji pozitivni prelom v zgodovini slovenskega naroda. Golob je torej še enkrat dokazal, da je kot kuhan špaget, ki ne stoji pokonci in ob potiskanju ne drži prave smeri. Ves čas le neko zavijanje in zvijanje, da bi se izognil tistemu, za kar je kandidiral in bil izvoljen.
Neverjeten vrhunec v sramoto slavnostnega dogodka smo doživeli s prihodom predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Nič posebnega, znana ženska z visoko funkcijo na rdeči preprogi pač. Do trenutka, ko je pred častno enoto Republike Slovenije začutila potrebo po obratu in dvigu rok. Obrnila se je proti manjši skupini obiskovalcev, ki so ji kot vsem ostalim zaploskali. Navdušeno je dvignila obe roki in ju razprostrla visoko nad glavo.
Pri svojem nenavadnem izpadu je Klakočarjeva še enkrat več dokazala, da ni zrela za zasedbo funkcije predsednika DZ. Gre namreč za po hierarhiji drugo najvišjo funkcijo v državi. Če se predsedniku karkoli zgodi ali je odsoten za daljši čas, ga nadomešča predsednik DZ in s tem postane tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Klakočarjeva je kot taka na javni prireditvi v čast državi in državljanom obrnila hrbet častni enoti RS, katere sestavni del je protokolarna častna enota Slovenske vojske. Simbolno je obrnila hrbet državi.
Protokol ima svoj pomen
Državni protokol je skupek pravil obnašanja in postopkov, ki kažejo zunanji videz države. Izmislili so si ga zato, da bi bili dogodki državnega pomena in predstavniki države v tem elementu sprejemljivi za vse. V Sloveniji se žal mnoga pravila rušijo. S prihodom Gibanja Svoboda se poleg pravil, zakonov in ustave kršijo tudi protokolarna pravila. Ta ista Urška Klakočar Zupančič, ki se je sprehodila po rdeči preprogi kot starleta, si kot predsednica DZ izmišlja pravila mimo poslovnika, znana pa postaja tudi po nenavadnih izjavah.
Pred kratkim je izjavila, da ni tiste vrste ženska, ki bi prišla čez posteljo do položaja. Prav tako je izjavila, da ni le en predal, ampak več predalov. S tem je o sebi povedala več, kot je najbrž želela. Vsi vemo, kako naj bi prišla do položaja (volitve in glasovanje v DZ), sama pa je sicer z zanikanjem odprla tudi druge vzporedne možnosti. Z izjavo, da je ona simbolno več predalov, je pravzaprav povedala, da nima trdnega temelja – karakterja, je nepredvidljiva in s tem nestabilna. V psihologiji bi temu morda rekli, da je razcepljena osebnost.
Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je na osrednji državni proslavi pred dnevom državnosti poskrbela za nov škandal. (Foto: STA)
Opravičevanje neprimernih izpadov je neprimerni izpad
Dejstvo je, da je bil izpad Urške Klakočar Zupančič ob prihodu na proslavo na Kongresnem trgu neprimeren in nesprejemljiv. Po dogodku so njen neuravnovešen razposajen vložek nekateri poskušali omiliti. Pripisali so ga mladostni razposajenosti. Nekateri so rekli, da se bo zagotovo s kilometrino unesla. To je res lepa čustvena poezija, ki pa v realnem svetu ne pije vode. Politiki naj se najprej unesejo, potem pa naj eventualno zasedejo visoka mesta, ne pa obratno.
V Sloveniji se žal uveljavlja obratno. Trobezljanje o potrebi po novih obrazih nas je pripeljalo čez rob normalnosti. V nobenem zdravem okolju se namreč ne dogaja, kar se dogaja v Sloveniji. Že več mandatov zapored postajajo novi obrazi najvišji predstavniki oblasti. Na letošnjih volitvah pa smo dobili še nadgradnjo tega.
Nov obraz v podobi Roberta Goloba, ki je že na samem začetku dokazal, da ni kos nalogi vodenja države, je na pomembna mesta postavil kadre (nekoč nove obraze), ki niso preživeli kalitve. Ljudje so jih imeli v želodcih in pogoltnili odvajalo, da bi se jih znebili. Njim in njihovim strankam so volivci jasno pokazali vrata, Golob pa jih je skozi prebavni trakt v obratni smeri ponovno potegnil v želodec, kar je unikum in povsem abnormalno.
Slovensko volilno telo ni nič drugačno od drugih volilnih teles po Evropi. Morda ima nekaj lastnosti, ki ima posebne značilnosti zaradi 45 let trajajočega komunističnega režima, a to ne bi smelo biti usodno. Dokaz za to so mnoge vzhodnoevropske države, kjer ne izvajajo tovrstnih eksperimentov. Naš problem so mediji, ki so nedotakljivi pri njihovem poročanju. Dovoljeno jim je prikrivati resnico, jo izkrivljati in dodajati trike, ki na videz korektno novico nagnejo v levo, še večkrat pa proti desnici (beri SDS in JJ).
Ne vem, kako to spremeniti, a normalna družba bomo šele, ko bo obveščanje korektno. Le na osnovi tega se lahko volivec neodvisno odloči. Ko se bo odločil neodvisno, bo lahko trdno stal za svojo odločitvijo ves mandat. Trenutno ni tako. Po vsakem vladanju novega obraza volivci izberejo nov nov obraz, ki potrjuje njihovo spoznanje, da so se predhodno narobe odločili. To pa ni nič drugega kot tavanje v megli.
