Piše: Borut Korun
Márton Békés, madžarski konservativni filozof, je napisal knjigo Nacionalni blok, ki razlaga politično situacijo na Madžarskem in Orbánovo pot k političnemu vzponu.
Branje te knjige je kot potovanje po nekem vzporednem političnem svetu, vse, kar piše Békés, je zelo podobno temu, kar bi se dalo napisati o slovenski politični preteklosti in sedanjosti. Eden od poudarkov v knjigi je razlaga, kako se politična desnica in levica na Madžarskem razlikujeta, ko gre za narod. V imenih madžarskih levih strank, tako Békes, ni nikoli pridevnika »madžarski«. Madžarski levičarji so se vedno čutili samo predstavnike internacionalnih globalnih gibanj in ne predstavniki madžarskega ljudstva. Glasilo madžarskih komunistov je na prvi strani imelo napis »Proletarci vseh dežel, združite se!«. Slovenski časopis Delo je še dolgo ostal pri tem stavku, geslu komunistične internacionale. Tudi pri strankarskih imenih med Madžarsko in Slovenijo ni razlik. Na desni strani imajo vse stranke pridevnik »slovenski«. Slovenska demokratska stranka, Slovenska ljudska stranka, Nova Slovenija. Na levi strani slovenskega imena ni: Gibanje Svoboda, Resnica, Socialni demokrati, Levica, Demokrati, Zeleni, Vesna.
Tudi naši levičarji se čutijo predvsem predstavnike globalne levo liberalne agende. Ne zastopajo slovenskih narodnih interesov. Odkrili so mavrične barve in parado ponosa, ujčkajo Rome, prijateljujejo s Palestino. Odpirajo meje migrantom in s tem uničujejo slovenstvo. Ljudje, ki jim je usoda tisočih pobitih Slovencev drugorazredna tema, točijo krokodilje solze za padlimi Arabci. Boj proti Izraelu je zanje pač boj proti zahodnim imperialistom, za ta boj pa so tudi oni nekega aprila ustanovili Protiimperialistično fronto. Bojne linije so bile takrat enake, med sovražniki so bili tudi kapitalistični Judi. To se je spremenilo, šele ko je ukaz za politično-vojaški preobrat dala Kominterna.
Slovenska oblast govori o genocidu v Gazi, ni pa še uradno priznala genocida nad Armenci leta 1915, ko so islamski Turki pobili, poklali in do smrti izstradali od 1,5 do 2 milijona armenskih kristjanov. Pred kratkim je ta zgodba dobila epilog – več kot sto tisoč Armencev je zbežalo iz Gorskega Karabaha, da so ušli taki usodi. O tem se v Sloveniji ne govori. Ali samo zato, ker so Armenci kristjani? So kristjani avtomatično tudi »imperialisti«?
Slovenski narod, njegovo življenje, zlasti življenje tistih na podeželju, kmetov in ostarelih je slovenskim levičarjem, zlasti tistim iz središča Ljubljane, zadnja skrb. Oni so kozmopoliti, hodijo na parade ponosa in se grejo »feministično zunanjo politiko«!!! Zanimajo jih mačke, ki jih bo po novem treba čipirati, zanimajo jih kokoši in kravice. In to, kot bi šlo za nekakšne domače hišne ljubljenčke. Ne zanima jih garanje slovenskih kmetov, ki še ohranjajo to našo deželo zeleno in urejeno. Nalagajo jim nove in nove zadolžitve. Dobiš občutek, da so v njihovih predstavah kmeti zaradi mačk, kokoši in dobrega počutja krav in ne obratno.
Uničevanje slovenstva sega tudi v preteklost. Na primer v knjigi Na obeh straneh Alp, ki je izšla pred kratkim in je absurden poskus stvarjenja nekake skupne slovensko-avstrijske zgodovine. Tudi naši zgodovinarji (seveda ne prav vsi) nategujejo slovensko preteklost na ideološko kopito. Zato na začetku te knjige Slovencev sploh ni. So samo nekakšni nedoločljivi Slovani. So pa v tej knjigi Bavarci, Hrvati, Moravani in drugi! Tudi Karantanci v tej knjigi niso Slovenci. Brižinski spomeniki, napisani v stari slovenščini, so tu samo nekakšno »slovansko besedilo«. Levičarji trdijo, da smo kot narod »nastali« v 19. stoletju. Namen take »zgodovine« je jasen: Slovenci moramo biti od »predvčerajšnjim«, brez korenin in identitete.
Zato je pomembno, da se te manipulacije zavemo, da ozavestimo ideološko rdečo nit, ki se vije od Békésovih opažanj do sodobne Slovenije. Zgodbo, ki jo piše politična sedanjost, in zgodbo, ki govori o ideološko »popravljeni« preteklosti.
