Piše: Borut Korun, svetovni popotnik, domoljub, kulturnik in publicist
Sodobna postmoderna »umetnost«, ki je samo še poskus šokiranja, in leva, neomarksistična politika sta dve plati iste zgodbe. Tako nekako se je glasil zadnji stavek v mojem članku Umetnost in šok. Sedaj bom to poskušal utemeljiti.
Dojenje psa pred leti si je zaslužilo nagrado Prešernovega sklada, prav tako trebuh nosečnice, ki je štrlel iz razrezane slovenske zastave. Oboje je bilo za normalnega Slovenca šokantno. In nedavno – nekaj, kar bi si zaslužilo kazenski pregon – udarjanje s slovensko zastavo po tleh –, performans, ki ga je izvajala neka podivjana »umetnica«.
Bolj medle poskuse provociranja poznamo že od prej. Ime skupine Neue slowenische Kunst recimo. In ime Laibach!
To dogajanja ni od včeraj, je del nekega političnega načrta. Ima svoje teoretične osnove in »filozofsko« ozadje. Če bi se tega zavedali, bi bila vsa destruktivnost leve politike in njej podložne antiumetnosti razumljivejša.
Vse je bilo (na)povedano v stavku nemškega predvojnega misleca Herberta Marcuseja, ki se glasi: »Permanentni estetski prevrat – to je naloga umetnosti.«
Herbert Marcuse (1898–1979) je bi član frankfurtske sociološke in filozofske šole, ki je ustvarila teoretične temelje za zahodni marksizem, neomarksizem ali kulturni marksizem. Marcusejeva dela so odločilno vplivala na politizacijo študentov in na nemire leta 1968.
Frankfurtska skupina je napovedala vojno zahodni civilizaciji. Ni šlo samo za prevrat v estetiki, kot je zapisal Marcuse, ampak za prevrat vseh naših civilizacijskih vrednot, za sprevrženje seksualnosti, družine, za uničenje posameznih narodov in njihovih kultur, za uničenje vsega, kar civilizacija je, da bi na njenem pogorišču lahko ustvarili novo – komunistično – družbo.
Sovražnik številka ena kulturnega marksizma je danes Evropejec, normalen heteroseksualni moški (pri nas seveda Slovenec) s tradicionalnimi evropskimi vrednotami. To pomeni, da gre za »fašista«. Fašist je sedaj vsak, ki vztraja pri normalnosti, pri zdravem razumu – pri stanju civilizacije, kakršno smo si Evropejci priborili v poldrugem tisočletju.
Neomarksistična politika seveda z vsemi sredstvi brani antikulturo in se brati z njenimi predstavniki, saj je njen glavni ideološki temelj. Razumljivo nam postane tudi konkretno dogajanje v Fotopubu. Tam so pač v živo pokazali, kako so razumeli »prevrednotenje vrednot« na seksualnem področju. Patološki primeri v seksualnosti so se vedno dogajali, vendar je bilo doslej jasno, kaj je prav in kaj je eksces ali celo kaznivo dejanje. To, čemur smo sedaj priča, pa je primer, kako se norme postavljajo na glavo. Z rušenjem vrednot in s sprejemanjem novega civilizacijskega stanja počasi postajamo »neevropejci« in »neslovenci«. Postajamo barbari, neobčutljivi za kršenje estetskih norm, za dejanja, ki so v nasprotju z zdravo pametjo.
Ena od vrednot je tudi pripadati svojemu narodu in biti na to ponosen. V resnici pa se sploh ne odzivamo na vse pogostejša žaljenja vsega, kar je slovensko. Nihče ni protestiral, ko so nas razglasili za »bečke konjušare«. Spomnimo se na slovenski film o ženski, prostitutki, ki se je v časopisu oglaševala pod nazivom »Slovenka«. Tudi film se je imenoval Slovenka, kar je bila velika žalitev za vse slovenske ženske. Nihče se ni oglasil, ko je neki »Slovenac« v svoji knjigi slovensko narodno glasbo razglasil za fašistično. Med drugim zato, ker je premalo oziroma ker ni balkanska. Tega mnenja je tudi muzikant s psevdonimom Magnifico. Pred kratkim je nekje izjavil, da slovenska glasba ni v redu, ker je vsa napisana v duru. In kaj je narobe z durom? Mogoče to, da je precej balkanske glasbe v molovskem sistemu. Največji del evropske klasične glasbe pa je napisane v duru. In Slovenci vsekakor sodimo v »durovski« del Evrope.
Kulturni marksizem je danes žal prevladujoča ideologija v Evropi. Od Evrope zato tisti, ki ostajamo normalni, ne moremo pričakovati podpore. Ravno nasprotno!
Eden od ciljev neomarksizma je ustvarjanje nekake rasno, civilizacijsko in religiozno mešane evropske populacije. Prvi koraki v tej smeri sta zmanjšanje samostojnosti posameznih držav v EU in pospeševanje naseljevanja ljudi iz Azije in Afrike. Posledice niso neka idealna multikulturna družba, kjer bi se vsi spoštovali in imeli radi, ampak ravno nasprotno.
Nekateri narodi z več samozavesti, z več občutka pripadnosti so se začeli upirati neomarksistični agendi vodstva EU. Velika Britanija je izstopila iz te združbe. Madžarska, Poljska, Švedska in celo Danska s svojo socialdemokratsko vlado se temu upirajo. Sedaj se je pridružila še Italija. Če bo šlo tako naprej in če bo na koncu zmagal razum, bomo mogoče premagali idejo kulturnega marksizma, ki je usodno okužila zahodni svet in mu prinaša pogubo. Upanje še ostaja.
