Piše: dr. Metod Berlec
Slovenija ostaja ujetnica zadnjega šefa partije Milana Kučana. Ko se mu je leta 2002 iztekal drugi zaporedni mandat na mestu predsednika Republike Slovenije, sem za revijo Demokracija v več nadaljevanjih, v obliki dosjeja, podrobno opisal njegovo partijsko kariero − njegov zaigrani »sestop z oblasti«, skok na Demosov »osamosvojitveni vlak« in navidezno preobrazbo v sodobnega »demokratičnega politika«.
Političnemu lisjaku je s partijsko-udbovskim omrežjem, z vplivom na funkciji predsednika predsedstva, nato predsednika republike uspelo zagotoviti tranzicijski levici, da je po padcu Demosa spomladi 1992 spet prevzela vse tri veje oblasti in si s pomočjo »vzporednega mehanizma globoke države« zagotovila finančno in gospodarsko moč ter medijsko prevlado in jo uspešno izkoriščala ves čas tranzicije. Nisem si pa takrat niti približno mislil, da bo še dobrih dvajset let kasneje kot boter iz ozadja (in direktno, če je treba) kot nekakšen mafijski šef usmerjal izvršno oblast v naši državi, ki je po 1. členu slovenske ustave »demokratična republika«.
Tako smo bili v zadnjih tednih znova priča, kako je Kučan vladajočim naročal, kaj morajo storiti. Kot prvo je na okrogli mizi ljubljanskih Socialnih demokratov (SD) »Komu bi zares koristila velika koalicija?« dal jasno vedeti, da se mu »velika koalicija« po naslednjih volitvah ne zdi primerna, češ da ta čas ni primernih pogojev za sodelovanje. Hkrati je dal vladajoči levi koaliciji navodilo, naj ne govorijo o reformah, ampak o spremembah. Na TVS je prejšnjo nedeljo vse to še enkrat ponovil in hkrati izpostavil potrebo po ponovitvi razpisa za generalnega direktorja policije. Temu sta takoj pritegnili stranki SD in Levica. Nazadnje je moral popusti še predsednik GS in vlade Robert Golob. In dosedanji direktor policije Senad Jušić, ki se je prej na veliko zaklinjal, da ne bo odstopil, in ga je notranji minister Boštjan Poklukar podpiral, je nemudoma odstopil.
In če smo v Sloveniji ujetniki totalitarne preteklosti in ljudi, ki bi morali že zdavnaj pristati na smetišču zgodovine, se v vse bolj globaliziranem svetu dogajajo veliki geostrateški premiki. Ne samo tehnološka in digitalna revolucija, ampak tudi revolucija »zdrave pameti«, kot je ob prisegi dejal novi ameriški predsednik Donald Trump. Pri tem je samozavestno napovedal »zlato dobo Amerike«. Podobno samozavest bi potrebovala tudi Evropa in z njo Slovenija, da bi se znala odzvati na vrnitev geopolitike v mednarodne odnose. A s sedanjimi zblojenimi, levičarskimi oblastnimi strukturami to nikakor ni nemogoče.
