Piše: Gašper Blažič
Luis Guillermo Martinez Bustamante. Za to ime, ki zveni tuje in bi ga lahko povezali z Latinsko Ameriko, ste morda že kdaj slišali. In imate prav. To je zdravnik, ki je življenja reševal, žal pa ga je pri opravljanju svojega dela sam izgubil. Njegov rabelj je bil njegov lasten pacient, 70-letni upokojeni rezervni miličnik (in kasneje poštni ropar), ki je s pištolo likvidiral tudi enega od policistov, Iva Žnidarčiča. Drugega policista pa je huje poškodoval.
Zdravnik, ki sem ga opisal v uvodu, je bil po rodu sicer Mehičan (in je po sedaj znanih podatkih odlično govoril slovensko), po specialistični usmerjenosti pa urolog. Svojemu poklicu je bil povsem predan. V času svoje smrti je imel komaj 36 let. Marsikdo se sprašuje, zakaj je moral umreti. Če odmislimo dejstvo, da je bil njegov rabelj nekdo, ki je bil verjetno tudi v rezervni sestavi SDV (in veliko neprijavljenega orožja so imeli doma prav nekdanji udbovski agenti), je bil mladi zdravnik kolateralna žrtev zamotanega zdravstvenega sistema t. i. poznega socializma (po dr. Dimitriju Ruplu). Kar je »dvignilo pokrov« enemu od pacientov, ki se je odzval povsem nagonsko in s pištolo reševal »zdravstveno vprašanje«.
Za kaj gre? Velika večina ljudi je še iz časa socializma navajena, da so zdravstvene storitve »zastonj«. No, ni čisto tako, ker vemo, da nobena stvar ni zastonj, je pa res, da smo navajeni, da redno plačujemo zdravstveno zavarovanje, medtem ko zdravnike, medicinske sestre in ostalo zdravstveno osebje plačuje zdravstvena blagajna. Seveda je slednja vedno bolj izsušena, zato so tudi njeni izdatki vedno bolj omejeni. Ker večina ljudi noče tvegati, da bi zdravstvene storitve plačevala pri dragih zasebnikih, mora pač privoliti v igro, ki jo narekuje sistem – če ima plačevanje zdravstvenih storitev iz zdravstvene blagajne omejeno kvoto, to pomeni seveda vse daljše in daljše čakalne vrste. Tu ni toliko težava, da bi bili zdravniki obremenjeni. Težava je v tem, da bi oni lahko brez težav opravili denimo sto pregledov na mesec, ampak zdravstvena blagajna jih denimo plača najmanj dvajset. Kar pomeni, da če hočete priti hitro na vrsto in nimate urgentne napotnice, morate pač postati samoplačnik. Ker je naš sistem takšen, da velja pravilo »sledi papirju«, kot je nedavno na Siolu opozoril dr. Janez Šušteršič. In vse te birokratske bedarije seveda krepko živcirajo tako zdravnike kot tudi medicinsko osebje in paciente.
A kot rečeno: večina slednjih sistema ne razume najbolje in krivca hitro poišče v neposrednih deležnikih v postopku, torej v zdravnikih in medicinskem osebju. Kajti ko nekomu zaradi vsega hudega »zakuha« v glavi, pogosto ravna v afektu. Kar pomeni, da lahko v takem primeru padajo smrtne žrtve. Umre tisti, ki ni ne kriv ne dolžan, pa ga vendarle doleti prerani grob.
In kar je najhuje: Martinez je moram umreti, karavana gre dalje. »Business as usual« se nadaljuje! Ker ni bilo nikogar, ki bi ugriznil v to kislo jabolko. Še več: prav v tistem času, ko je prišlo do dvojnega umora v Izoli, se je parlamentarna preiskovalna komisija ukvarjala z zlorabami pri nabavi medicinske opreme, pri čemer je imel vidno vlogo sedaj že pokojni in z vojaškimi častni pokopani Janez Zemljarič. Prav velikih posledic pa delo komisije ni pustilo, ker organom pregona to ni bilo v interesu in ker je storilce znova pokrila politika »naših«. Tako kot so pokrili tiste, ki so bili vpleteni v pranje iranskega denarja.
No, morda boste rekli, zakaj toliko kritičnih besed, saj bo sedanja vlada začela s temeljito zdravstveno reformo. Saj je tako pred dvema tednoma obljubila po končanem koalicijskem vrhu na Brdu, mar ne?
Seveda prva lastovka še ne pomeni pomladi. Na tiskovni konferenci na Brdu sem namreč tudi sam zastavil vprašanje glede zdravstvene mafije. In odgovor koalicije? Pri naši reformi tako ali tako sedaj sodeluje znan borec proti zdravstveni mafiji Erik Brecelj.
Črnilo se po objavi poročila s koalicijskega vrha niti še ni dobro posušilo, ko je v javnosti odjeknil nov primer nasilnega obnašanja pacienta, tokrat v Celju. Verjetno se o njem niti ne bi govorilo, če ne bi ena od zaposlenih doživela srčnega infarkta. Ker nikakor ne gre za osamljen primer takšnega in drugačnega nasilja. Delo v zdravstvu namreč postaja že skoraj tako nevarno kot delo v policiji.
In kaj je sledilo celjskemu primeru? Na facebooku so si dali nekateri duška in so pacientovemu obnašanju enostavno – ploskali. Iz odzivov je bilo razvidno, češ da so tako ali tako vsi zdravniki nekakšni bogovi v belem, da so nekakšna mafija, ki ubija ljudi, jih nalašč pusti čakat in umirat. Kar je, mimogrede, hudo iracionalno stališče. Vendar tudi namerno spodbujano v medijih, kjer so zdravniki tudi na splošno grešni kozli. Morda je res težava v tem, da smo v medijih navajeni brati o posledicah zdravniških napak, čemur sledijo seveda tožbe in dolgotrajne sodne postopke. Medtem ko o rešenih življenjih ne poroča skoraj nihče. Ker je naše psihološko dojemanje navajeno, da na belem listu papirja najprej opazimo črno piko. Tiste beline okoli nje pa ne, ker je pač nekaj tako vsakdanjega. In tako je tudi pri odnosu do zdravnikov in zdravstvenega osebja: prijaznost in vrhunska kakovost storitev sta nekaj samoumevnega (saj vas za to plačujemo, mar ne?), morebitni zdrsi pač ne. In v medijih se poroča predvsem o slednjem.
Še dobro se spomnim, koliko ščuvanja proti zdravnikom, osebju in medicini nasploh se je preko medijev in družbenih omrežij pojavljalo v času epidemije covid19. Kot da so vsi zdravniki nekakšni potencialni Mengeleji in Kevorkiani. Takrat je splošna gonja proti medicini nasploh dosegla svoj vrh, nasedlo pa ji je ogromno ljudi. Že res, da v medicini ni vse čisto in da so denimo pri izvajanju umorov nerojenih otrok poteptali tudi Hipokratovo prisego. Vendar je tovrstni fanatizem privedel celo do zagovarjanja stališč, da je uradna medicina tako ali tako en morilski sistem. Nedvomno je širjenje takšne mentalitete v kombinaciji s slabšanjem sistemske narave slovenskega zdravstva privedlo do vse hujšega odpora javnosti do zdravnikov. Provladno usmerjeni mediji pa lepo skrbijo za to, da je Golobova ekipa varna pred vsako odgovornostjo za nastal položaj. Saj je to tako ali tako zgolj dediščina prejšnje vlade – vsaj tako so nam te stvari predstavili na Brdu. In za to globokoumno ugotovitev smo morali novinarji čakati več ur.
Iz tega razloga lahko izrazim strinjanje s stališčem Mladih zdravnikov Slovenije. In vsem zdravnikom seveda želim čim bolj varno delo. Ker ne želim, da se zaradi inženiringa človeških duš (beri: manipulacije z množicami in čustvi) ne bo zgodila še kakšna repriza tragedije, kot se je leta 2016 zgodila v izolski bolnišnici.
