Včerajšnji fizični napad Roka Žavbija in njegovega očeta na novinarsko ekipo Planet TV je zagotovo velika grožnja medijski svobodi. Še bolj pa zdravi pameti Slovencev. Namreč, nekateri so brutalnost napadalcev pospremili z glasnim odobravanjem, češ zakaj so Siolovi novinarji sploh šli provocirat ter motit zasebnost, če pa je Rok Žavbi kazen že odsedel in je torej »čist«.
Prav iz teh reakcij je razvidno, da je džihadizem pri nas očitno vrednota. Ko predsednik borčevske zveze zahteva cenzuro na TV Slovenija ter ob tem opravičuje povojne poboje, se nič ne zgodi. Če pa bi avtor teh vrstic denimo na podoben način opravičeval holokavst (dovolj je že, da ga zanikaš), bi se znašel v zaporu. To je samo dodaten kazalnik, da še vedno živimo v totalitarni družbi, kjer je demokracija le forma. Nedavno policijsko vabilo publicistu Pavlu Ferlugi zaradi domnevnega razpihovanja sovraštva to samo potrjuje.
Kar pa se tiče napadov in groženj novinarjem – sam imam teh groženj zabeleženih že kar precej. Tisto z natikanjem na kol je bil zgolj vrh ledene gore. Kazensko ni bil preganjan nihče. Morda bi se kaj zgodilo, če bi storilec grožnjo uresničil. A za napadenega je takrat že prepozno. Slovenski organi pregona torej radi zvonijo po toči, seveda v primeru, ko gre za »drugorazredne« državljane. Preostalih svinjarij, od zmerjanj do obrekovanja (očitajo mi tudi pedofilijo), raje niti ne omenjam. Prav tako tudi ne žaljivih pripomb na moj račun od novinarskih kolegov, s katerimi sem še nekaj let nazaj sicer tvorno sodeloval v novinarskem združenju.
Ne bom našteval vseh dosedanjih primerov napadov na novinarje. V novejši zgodovini od leta 1991 dalje beležimo fizični napad na Mira Petka. V začetku devetdesetih let je tedanji kranjski župan Vitomir Gros ob neki priložnosti izgubil živce in snemalcu Tinetu Golobu zagrozil, naj preneha snemati, sicer mu bo razbil kamero. Zanimivo je, da v zadnjih letih novinarske organizacije tovrstne grožnje obravnavajo zelo selektivno. Če denimo Jožetu Možini džihadist požuga, da je le malo manjkalo, da bi ga povozil na prehodu za pešce, je to nekaj trivialnega. Če pa nekdo Eugeniji Carl ali Jeleni Aščić pokaže iztegnjeni sredinec, nastane vik in krik. Živimo pač v kastni družbi, kjer komunizma formalno ni več, dejansko pa še vedno obstaja. Zato obstaja kasta nedotakljivih in kasta »tretjerazrednih«, kamor je uvrščen tudi pisec teh vrstic.
In ko smo že pri Roku Žavbiju – kdo lahko garantira, da po vrnitvi iz zapora v Italiji ne bo nadaljeval z dejanji, povezanimi s terorizmom? Če ne drugega, je bila njegova reakcija na prisotnost novinarjev zelo resno opozorilo slovenskim varnostnim organom, pa tudi vsem tistim, ki novačenje za Islamsko državo smatrajo za junaštvo. No, ti tako ali tako govorijo, da so novinarji Planet TV dobili še premalo batin…
