Piše: Davorin Kopše
Za nami je serija treh interpelacij ministrov v Državnem zboru. Najprej je bil na vrsti minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Ciglar Kralj, sledila je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec, vrhunec pa smo doživeli z razpravo o interpelaciji ministra za kulturo Vaska Simonitija. Vse interpelacije so bile klasična politična praznost in histerija opozicije, da bi vzbujali pozornost. To jim je tudi uspelo, ampak v obratnem smislu kot so si to želeli. Glede na izpostavljene argumente interpeliranih so se predlagatelji osmešili. Interpelacije niso uspele. Pa ne le zaradi odličnih argumentov ministrov, ampak pretežno zato, ker predlagatelji argumentov niso imeli.
Danes se bom poleg vsebinske zanimivosti in specifične dinamike ustavil pri interpelaciji ministra Vaska Simonitija. Vsebina pripada ministru, dinamika pa je zanimiva zaradi praznih obtožb. Te spominjajo na žogo z iztisnjenim zrakom in nje brcanje po poplavljenem igrišču. Brcaš in brcaš, brcneš pa jo vselej le pred sebe samega.
Uporabljena beseda trompetngold
Gre za zelo posrečeno umestitev besede v zagovor interpelacije. Trompetngold ponazarja medenino, “bakreno zlato”; okrasje, ki naj bi bilo zlato, a je zgolj medenina ali celo pozlačena plastika. Širše označuje vse, kar ima zgolj videz imenitnega in dragocenega. Tudi ljudska oznaka za žensko, ki uporablja kič: “Ta pa si je navesila trompetngolda kot kakšen ciganski kralj“. Vse to je “kul opozicija”, kar je uspešno dokazala v skoraj dvajsetih urah razprave.
Ponujajo nam torej pozlačeno plastiko in kič. Zanimivo, da se ni nihče spotaknil ob večkrat izrečeno besedo, kar priča o tem, da je niti eden od predlagateljev interpelacije ni razumel. Tako je tudi sicer, naj mi bo oproščeno, zlatar pozna plastiko, plastik pa zlata žal ne.
Uvod v razpravo o interpelaciji
Predlagatelji so zatrdili, da minister ni na strani kulture in kulturnikov. Pravijo, da je kultura na kolenih, minister pa nič. Očitajo ministru, da ni na strani samozaposlenih v kulturi. Iz uvodnega nastopa je bilo jasno razvidno, da predlagatelji niso na strani vseh, ampak tistih alternativcev, ki so vsevprek vpisani v evidence samozaposlenih v kulturi in si tega ne zaslužijo. Gre za tiste vrste kulturnikov, ki so pod drobnogledom, ker so pridobili status brez upoštevanja kriterijev. Status so jim dodeljevale komisije, ki so očitno presojale na podlagi ničesar, oziroma na podlagi politične koristnosti in lojalnosti politiki nekulturne progresivnosti, ki je s kulturo povezana le na seznamih ugodnosti, kamor ne spadajo. Ni nam bilo treba dolgo iskati primerjav in oseb, ki to predstavljajo. Velik del razprav so namreč namenili obrambi hujskača zoper nošenje zaščitnih mask v času epidemije, napadalca na snemalca protestov Nove24TV, uličnega nadlegovalca direktorja Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja Milana Kreka in človeka mnogih drugih gnusnih nekulturnih podvigov Zlatana Ćordića – Zlatka. S tem so se res degradirali.
Seveda so ministru očitali tudi napade na medije. Pri tem je bila najbolj izpostavljena STA, kjer gre za nesoglasja v zvezi s poslovodno funkcijo, ki jo na trmasto svojstven način vodi direktor Bojan Veselinović in nima nobene zveze z novinarskim delom te medijske hiše. Prav tako naj bi vlada pritiskala na neodvisno delo novinarjev RTV Slovenija, čeprav je splošno znano, da ta medijska hiša deluje popolnoma svobodno in neodvisno. To velja celo za področje neetičnih ravnanj novinarjev, ki v mnogih primerih ne poročajo korektno. Nekulturno!
Uvodničar Nemec očita uničevanje kulture v času epidemije, kjer naj bi kultura izgubljala in propadala. Ko tako strastno lažeš, seveda ni primerno povedati, da je v času ministrovanja Vaska Simonitija namenjenih daleč največ sredstev za kulturo, da je bilo do zdaj zaradi epidemije vzorno poskrbljeno za čisto vse kulturne delavce, ki zaradi epidemije niso mogli ustvarjati in da so jim bili pokriti stroški vseh prispevkov in so redno dobivali plače, čeprav niso delali. Pardon, so delali – nekateri so redno hodili pred ministrstvo, kjer so kracali po fasadi in vhodnih vratih, se slačili, odmetavali svojo kramo, poležavali po cesti, postavili klopi in stole z napisi zaposlenih na ministrstvu ter mize obarvali z rdečo barvo, kar je ponazarjalo kri – in še veliko tega so počeli. To so tisti, ki so jih branili vlagatelji interpelacije.
LMŠ
Ko prihaja za govornico Lidija Divjak Mirnik, vedno sproži refleks iskanja daljinca, vendar smo tisti, ki spremljamo politiko žal obsojeni na nujnost ukrotitve tega refleksa. Ni razočarala. Gospa je predstavila pogled na kulturo, ministru pa očitala mračnjaštvo in da po volji enega človeka izvršuje ukaze. Še enkrat sem zavrtel nazaj, ker nisem verjel, da je izrekla takšno neumnost in dobil potrditev. Namignila je namreč, da naj bi Simoniti izvrševal ukaze predsednika vlade. Kdor spremlja Vaska Simonitija, njegov intelekt in odnos do kulture ve, da tukaj ni prostora za ukaze. Bolj samostojnega in pri tem razmišljujočega ministra za kulturo v korist kulture in njenega razvoja še nismo imeli. No, imeli smo ga, ko je bil v prvi Janševi vladi minister za kulturo prav tako Vasko Simoniti.
Ker ni prostora za vse, naj navedem le eno njeno laž, ki jo je izrekla v imenu svoje poslanske skupine. Zatrdila je, da so dobile nevladne organizacije na Metelkovi 6 odločbe o izselitvi. To seveda ni res, kar je minister tudi zavrnil. Dobili so poziv k dogovoru, kar so si želeli že predhodni ministri, ki pa niso pristopili k uresničevanju te ideje. Prostori na Metelkovi 6 so namreč neprimerni za uporabo in arhitektonsko nevarni, zato je treba ukrepati. Kratka oznaka instant stranke namišljenega politika izpod kamniških planin ne bo odveč: Kaj dobimo, če si na vrat nakopljemo LMŠ? Prazno listo in Marjana Šarca s svojo četico, ki jo venomer prebirajo. Med interpelacijo in nastopi poslancev LMŠ smo gledali demonstracijo prav tega.
SD
Njihovo geslo “drugače” še najbolj pade v oči. Nimajo zamisli, da bi državo in kulturno politiko vodili drugače kot so jo v preteklosti. Oni bi jo vodili drugače od sedanje uspešne vlade, kar pomeni, da bi jo vodili po svojih starih običajih. Njihova politika je že osemdeset let usmerjena v škodo vseh na katere se sklicujejo; delavcev, kmetov, socialno ogroženih, marginalnih skupin, starejših, nenazadnje kulture o kateri je tekla beseda … vseh, in sebi v korist. Interpelacijo in stališča ponosnih naslednikov Zveze komunistov je predstavil ponosni naslednik Zveze komunistov Marko Koprivc. Tega poslanca moraš poslušati, če si želiš doživeti koktajl občutkov. Tudi tokrat je bilo tako. Ko pride je smešen, ko predstavlja stališča je neumen, ko pa odhaja je poslušalec razočaran.
Na začetku je očital ministru, ker se ni udeležil razprave v Evropskem parlamentu o stanju v Sloveniji. Poudaril je, da bi tam tekla beseda o enakih vprašanjih kot bo tekla na interpelaciji. Verjetno ima prav, saj so izhodišča za obe razpravi pripravili v isti bazi v Sloveniji, t. j. v krogih opozicije. V času med razpravo o interpelaciji in pisanjem tega prispevka se je minister skupaj s predsednikom vlade te razprave udeležil. Vemo da jo je zapustil, saj je bilo vzdušje za razpravo spričo dejstva, da predsednica pristojnega odbora v EP Sophie in ‘t Veld ni dovolila predvajati uvodnega izhodiščnega videa o stanju na področju medijev v Sloveniji, nevzdržno.
Po trditvi Marka Koprivca bi se enako kot v slovenskem parlamentu tudi v EP pogovarjali med drugim tudi o netransparentnem financiranju medijev, ki so po njegovem blizu SDS. To je še enkrat izrekel kljub temu, da se natančno ve koliko lastništva po deležih ima kdo v Demokraciji in v Novi24TV, ki ju je imel prvenstveno v mislih. Stalno poudarjanje nesmislov jasno priča le o tem, da jih muči vsebina poročanja teh medijev, ki razkrivajo mnogo resnic, katere njim naklonjeni večinski mediji zamolčijo. Oni bi venomer mlatili isto slamo, resničnih problemov pa se izogibajo kot maček vrele kaše.
Levica
Stranko večnega nasprotovanja logiki trgov, gospodarstva in demokratičnih standardov je v uvodu v interpelacijo zastopal Primož Siter. Naj komentiram tudi njih? Podrobno nima smisla, njihova stališča se itak na vseh področjih prepletajo z demagoškim odnosom do delavcev in njihovih pravic, ki jih sami najbolj ogrožajo. Ta stranka se mi vse bolj upira in se mi ob spremljanju njihove politike obrača želodec. Kompatibilni niso niti s tistimi, s katerimi naj bi sestavili Janševi alternativno vlado.
SAB
Za to politično skupino je Marko Bandelli pojamral, da so oni v času koronavirusa predlagali uvedbo bonov za kulturo, kar je bilo zavrnjeno. Ministru očitajo prezir do kulture, ker označuje delo v kulturi za privilegij. Ali ni privilegij? Če je kultura tako pomembna kot pravijo, in je, je delo na tom področju vsekakor privilegij. Zdi se, da bi radi v SAB delo v kulturi označili za žrtvovanje, čeprav je kulturno ustvarjanje nedvomno dejavnost v katero te zanesejo osebni občutki in odnos do izražanja na način, ki mu v splošnem rečemo kultura.
Splošne obtožbe te stranke so sledila ponavljanja v zvezi z očitki o odnosu vlade do medijev in še posebej do STA. Kaj ti bodo besede, kaj ti bo čas in kaj ti bo ves trud, da bi jim dopovedal za kaj v teh primerih gre. Po vseh pojasnilih, ki so jasna tudi najbolj butastim gre najbolj za prepričevanje samih sebe, da je v pozitivnih prizadevanjih vendarle mogoče najti očitke. Kdor ni sposoben najti argumentiranih očitkov, pa vseeno očita, kaže le to kako bi sam delal. Brez vsebine in brez kritičnih ocen ni rezultatov. To so več kot dokazali, ko so vladali.
Sklepno sporočilo interpelacije
Vsem nastopajočim je bilo skupno to, da so ministra obsojali za dejanja, ki jih ni storil in za stanje na področju kulture, ki ga ni. Očitki so leteli na zastoj dela na kulturnem področju, napade na medije in svobodno poročanje, ukinitev STA, zadrževanje sredstev za delo na področju filma in produkcije, deložacije na Metelkovi 6, politični odvzem statusa samozaposlenega v kulturi (eden in edini Čordić), zamude pri vpisovanju v evidence samozaposlenih in izplačilih prispevkov, retrogradno vodenje kulturne politike in suspenz socialnega dialoga, politično kadrovanje v javnih kulturnih ustanovah (omemba dr. Dežmana, ki je postal vodja muzeja novejše zgodovine. Moteč je zaradi obsojajočega odnosa do revolucije in okrutnih povojnih pobojev) in nespoštovanje načela ločitve cerkve in države.
Pomembno je dejstvo, da nič od tega ne drži. V večini primerov je obratno od trditev, Čordić je še vedno v postopku, da je cerkev povezana z državo trdijo, ker je država namenila pomoč tudi verskim voditeljem (bedarija), cerkev pa je njihov naravni sovražnik, imenovanje Dežmana je izrazito ideološki očitek … skratka votlo brez ovoja, je le konstrukt.
V vsaki šali je veliko resnice, zato bi besedo trompetngold morali razglasiti za besedo mandata. Tako kičasto opozicijo težko najdeš.
Davorin Kopše je veteran vojne za Slovenijo, kandidat za evropskega poslanca ter aktiven državljan.
