Piše: Mag. Andrej Aplenc
Inštitut Janeza Evangelista Kreka je pod tem naslovom 23. avgusta priredil javno razpravo o stanju sprave pri nas. Kot govorniki so sodelovali dr. Mitja Ferenc, nekdanji predsednik države Borut Pahor in dr. Aleš Maver. Glavni poudarki so bili, da kljub trudu dejanske sprave še ni, žrtve še niso vse pokopane in splošnega soglasja v narodu za spravo še ni.
Sicer je pa to že četrti komentar o spravi, ki ga pišem za tednik Demokracija. Poskušam jih napisati zanimivo, so pa seveda le kratki komentarji. Pomembne publikacije na to temo so bile »Mednarodna diplomacija sprave« izpod peresa tržaškega Slovenca Petra Merkuja, »Razdeljeni narod« avtorice dr. Tamare Griesser Pečar in »Slovenski razkol« avtorja dr. Jožeta Možine. Kljub pomembnosti teh publikacij pa na sedanje stanje o spravi niso imele odločilnega vpliva. Nekaj razlogov, zakaj sprave še nimamo, je bilo omenjenih tudi v razpravi, menim pa, da je med njimi nekaj odločilnih. V šolah se mladina zelo slabo ali pa sploh ne seznanja z našo polpreteklo zgodovino. Naj ilustriram to s tem, kar mi je povedala hčerka, ko je bila na obisku v Sloveniji. V pogovoru z dvema znankama je rekla: moj oče je bil pa na Golem otoku. Ena njena znanka je rekla: kaj pa je to, druga pa: moj stari oče je tudi bil tam.
Eden odločilnih dogodkov za sedanje stanje je bila tako imenovana Dolomitska izjava, 1. marca 1943, na kateri je Komunistična partija Slovenije s smrtno kaznijo prepovedala odpor proti okupatorju mimo vodstva partije. To je slovenska posebnost, kaj takega ni bilo nikjer v Evropi. Nasprotno, v Franciji in na Poljskem so odporniško dejavnost vodila tako komunistična kot demokratična vodstva, vendar niti eni niti drugi niso drugim pod smrtno kaznijo prepovedali odpora proti nacistom. Med njimi tudi ni bilo nobenih spopadov.
O Dolomitski izjavi imam še en osebni spomin. Na Golem otoku je bil tudi novinar Ladislav Kiauta; bil je v partizanih in je nam v pogovoru dejal, da je na sestanku strank, ki so sestavljale Osvobodilno fronto, bila tudi enota Vosa, ki je vsem podpisnikom zagrozila, da bodo, če ne podpišejo izjave in s tem priznajo absolutno vodstvo komunistični partiji, vse postrelili.
Pri nas se to mitološko in lažno glorificiranje komunistične partije nadaljuje. Slovenski parlament do sedaj še ni sprejel resolucije Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009, ki obsoja vse nekdanje totalitarne režime in njihove zločine proti človeštvu, in tako ni sposoben obsoditi niti nekdanjega jugoslovanskega režima. Nasprotno, v parlamentu imamo jugonostalgike, ki malikujejo rdečo zvezdo. Tako imamo pri nas še vedno spomenike Tita, Kardelja, Kidriča in drugih, čeprav vsi vemo, da so ti odgovorni za množično kršenje temeljnih človekovih pravic in za vse povojne poboje, za več kot 700 množičnih grobišč v Sloveniji, za Kočevski rog in za Barbarin rov. To je za tiste, ki nasprotujejo spravi, težko moralno breme, zavedajo se, da se ga ne morejo znebiti. Zanje poti nazaj ni.
To je politično razumljivo. Še več. Menim, da je za nasprotnike sprejetja resolucije evropskega parlamenta in nasprotnike sprave sedanje stanje politično ugodno, vodi jih starorimski izrek »divide et impera« ali po slovensko deli in vladaj. Razkol med Slovenci jim politično ustreza.
To pa ima nedvomno velik vpliv na podzavest Slovencev. Še vedno se delimo na naše in vaše in to nas kot narod ovira pri odločitvah, ki so velikega pomena za prihodnost naše države.
Na koncu pa naj omenim še izrek Georgea Santayane, filozofa mednarodnega slovesa, ki je dejal, da so narodi, ki ne poznajo svoje zgodovine, primorani, da jo ponovijo. To pa za nas ni demokratična napoved. Menim, da nas samo članstvo v EU in Natu varuje pred tem, da bi se to pri nas zares zgodilo.
Lahko bi tukaj govoril o ameriški državljanski vojni, po kateri je sledila sprava, in o veličastni razstavi o ameriški neodvisnosti v Filadelfiji, ki praktično obsega celo mestno četrt. Pri nas pa je bila odpravljena nameravana razstava o naši poti v neodvisnost.
Zato je moje osebno mnenje, da sprave še nekaj časa ne bo. Vendar zgodovinska resnica na koncu vedno zmaga. Divide et impera se na koncu Rimljanom ni obnesel, imperij jim je razpadel, in tako bo tudi pri nas.
