Piše: Keith Miles
Redni bralci vedo, da sem občasno komentiral birokracijo in citiral slavni Parkinsonov zakon, ki pravi, da se »delo širi, da zapolni čas, ki je na voljo za njegovo dokončanje«. To ima številne posledice; prva je, da bo vsaka naloga, zlasti v birokraciji, trajala toliko dlje, kolikor več časa ji bo dodeljeno. Druga je, da v birokraciji ni pritiska, da bi katero koli nalogo dokončali hitro. Parkinson je tudi sklepal, da vse to vodi do pretiranega zapletanja in pomanjkanja določanja prioritet.
Parkinsonov zakon je znan tudi kot zakon časa. Drugi zakon, ki ga je Parkinson razvil, je zakon trivialnosti. Ta je povezan z birokratskimi organizacijami pa tudi z drugimi. Zakon pravi, da organizacije namenjajo preveč časa manjšim zadevam. Parkinson navaja primer, da odbor porabi več časa za kolesarnico kot za jedrsko elektrarno in to pripisuje občutku, da vsi vedo nekaj o majhnem projektu in zelo malo o velikem. Vedenjske raziskave so pokazale, da so Parkinsonove teorije pravilne.
Vsi vemo, da so politiki zelo dobri v osredotočanju na nepomembne stvari in ignoriranju nekaterih zelo pomembnih vprašanj. Samo pomislite, kako je bila večina evropskih držav v Natu zelo slaba pri upravljanju obrambnih izdatkov, a jim uspeva porabiti dneve, tedne in mesece za pripravo podrobnih predpisov o, na primer, zamaških na plastičnih steklenicah.
Pomislite, koliko ur se porabi za obrambo ohranitve komunističnih kipov, imen ulic, simbolov in slovesnosti. Takrat vsi vemo, da sta enotnost in duhovno zdravje slovenskega naroda odvisna od pogumnega ocenjevanja in spominjanja na zločine komunizma. Vemo, da je sprava različnih zgodovinskih stališč odvisna od resnice in poštenosti.
Drugi primer nepomembnosti z daljnosežnimi posledicami je redno zviševanje minimalne plače s strani politikov, ki ga uporabljajo kot politiko lovljenja glasov, z zelo malo razprave o vplivu na splošne plače in gospodarstvo kot celoto. Slovenija je po tem postopnem dvigovanju zdaj blizu vrha lestvice stroškov dela v Evropi. Relativno nepomembno je misliti, da so posamezniki kratkoročno v nekoliko boljšem položaju, ko bi se resna dolgoročna razprava morala nanašati na vzdržnost malega gospodarstva z visokimi stroški. Še posebej tistega, pri katerem se valuta nadzoruje od zunaj. Prav tako se bojimo, da bi pri visokih davkih in socialnih stroških na dohodek nekatere vlade to lahko videle kot del politike povečevanja davčnih prihodkov. Ali pa majhna in pogosta povečanja zadolževanja na mednarodnih trgih za drage projekte, ki pogosto prikrivajo resno povečanje celotnega državnega zadolževanja. V času osamosvojitve je imela Slovenija iz določenih zgodovinskih razlogov nizko raven državnega zadolževanja (kot odstotek BDP). Zdaj je to situacijo odpravila s pogostimi oz. stalnimi povečanji v zadnjih letih. Morda so to le nepomembna letna povečanja, vendar se o jasnem premiku k potencialno prekomernemu zadolževanju razpravlja le malo ali nič. Pogosto je trivialna in enostavna rešitev za poslovneže in politike, ko se soočijo s težavo, da več časa posvetijo reorganizaciji in manj problemu.
Znani citat, ki ga pripisujejo Gaju Petroniju Arbitru (nekateri pravijo zmotno), je primeren: »Trdo smo trenirali, a zdelo se je, da se bomo vsakič, ko se bomo začeli oblikovati v ekipe, reorganizirali. Kasneje sem se v življenju naučil, da se na vsako novo situacijo odzovemo z reorganizacijo; to je lahko čudovita metoda za ustvarjanje iluzije napredka, hkrati pa povzroča zmedo, neučinkovitost in demoralizacijo.«
Pomislite na skoraj univerzalni problem upadanja prebivalstva v Evropi. Časa in truda za preprečevanje rojstev se porabi nesorazmerno veliko v primerjavi z veliko večjim problemom, ki zahteva več rojstev.
Seveda prenos moči v Bruselj vse to spodbuja in pravzaprav voditeljem v evropskih državah dovoljuje le, da se ukvarjajo z nepomembnimi stvarmi – in tako nacionalni voditelji, ki se zavedajo svoje relativne nemoči, pogosto ignorirajo resnično velike probleme.
