23.9 C
Ljubljana
ponedeljek, 24 junija, 2024

»Tretja svetovna vojna« ter boj za moč in prevlado

Piše: dr. Metod Berlec

Na naslovnici tokratne Demokracije je Jorge Mario Bergoglio oziroma papež Frančišek, ki je v letu 2023 zaznamoval desetletnico svojega pontifikata.

Je prvi papež, ki prihaja iz Latinske Amerike, in prvi neevropski papež vse od novega veka naprej. Rimski škof z globalistično agendo, ki ga ljudje zelo različno sprejemajo. Vatikan je pod njegovim vodstvom decembra odobril blagoslov istospolnih parov, a hrati zatrdil, da vztraja, da ga ne smejo uvesti kot katoliškega obreda. Niti v kontekstu, povezanem s porokami. Sveti sedež prav tako opozarja, da z blagoslovom ne odobrava tovrstnih razmerij in ne spreminja cerkvenega nauka o zakonski zvezi. A ta odločitev že razburja, saj obstaja možnost, da je bila s tem odprta Pandorina skrinjica, ko se podira temelj cerkvenega nauka. Poznavalci opozarjajo, da gre za odločitev, ki bo povzročila veliko zmedo med verniki, a tudi pritisk na duhovnike, ki bodo še bolj na udaru različnih deviantnih skupnosti. Čas bo pokazal, ali bo ta odločitev imela kakšne resne posledice za vesoljno Cerkev, ki se sooča s številnimi izzivi.

Je pa rimski škof že pred časom opozoril, da »živimo v tretji svetovni vojni«, kar ni povsem iz trte izvito, saj poteka hud boj za prevlado v svetovni politiki, kar je v skladu s trditvijo znanega nemško-ameriškega zagovornika realistične teorije mednarodnih odnosov Hansa J. Morgenthaua iz leta 1948 (Politics Among Nations: The Struggle for Power and Peace), da je »mednarodna politika tako kakor vsa politika boj za moč«. Pri tem ima boj v mednarodni (zunanji) politiki kakovostno drugačne posledice kot boj v notranji politiki. Notranja se lahko zameji in usmeri v prizadevanja posameznikov za moč v manj nasilno smer (na primer v kopičenje osebnega bogastva ali v pridobitev čim večje oblasti), medtem ko zunanja tega ne more storiti v tolikšni meri. Zato je v praksi pogosto tako, da je uporaba nasilja na mednarodni ravni večja kot na notranji. Pri tem realisti trdijo, da je temeljna struktura mednarodne politike anarhična (na primer Hedley Bull leta 1977 v knjigi The Anarchical Society – A Study of Order in World Politics), tako da vsaka suverena država sebe šteje za najvišjo oblast in ne priznava nobene višje sile nad seboj. Na drugi strani pa realisti notranjo politiko pogosto opisujejo kot hierarhično strukturo, v kateri so različni politični delovalci razvrščeni v različna razmera nadrejenosti in podrejenosti. Zato je glavna prioriteta državnih (političnih) voditeljev, da zagotovijo preživetje svoje države.

In to se nedvomno kaže v primeru Ukrajine in njenega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki je na čelu največje evropske države, ki že skoraj 680 dni krvavi zaradi brutalne ruske vojaške agresije. Poleg vojaške Zelenski že skoraj dve leti bolj ali manj uspešno vodi tudi propagandno vojno, pri čemer ima v svojih obrambnih prizadevanjih podporo Zahoda (predvsem Evropske unije in ZDA). Po drugi strani pa je tudi agresorski strani pod vodstvom ruskega predsednika Vladimirja Putina rusko javnost s pomočjo državne propagande uspelo v veliki meri prepričati, da gre v primeru »specialne operacije« v Ukrajini za preživetje Ruske federacije, češ da jo želi dekadentni Zahod s pomočjo hibridne vojne v Ukrajini, uničiti, razkosati in se polastiti njenih naravnih virov. Pri tem je Rusiji s pomočjo zavezniškega teokratskega Irana in njegovih podizvajalcev na Bližnjem vzhodu v konkretnem primeru teroristične organizacije Hamas uspelo nedavno pozornost svetovne javnosti odvrniti od vojne v Ukrajini.

Brutalni napad Hamasa na Izrael v začetku oktobra je šokiral Zahod, izraelski obračun s to teroristično organizacijo v Gazi pa je na noge spravil levičarsko (t. i. progresivno/prebujensko) islamistično javnost na Zahodu, ki tradicionalno simpatizira s Palestinci oziroma z Arabci, češ da Izrael v Gazi pobija predvsem otroke in ženske, čeprav to niti približno ne drži. Hamas civiliste zlorablja za živi ščit. Znova se je pokazalo, kako katastrofalno politiko v primeru migracij vodi Zahod oziroma njegovi levičarski politiki, ki so s svojo neodgovorno politiko odprtih vrat ustvarili »peto kolono« v svoji sredini. Njen vpliv in moč z leti samo še naraščata. V primeru ZDA je težava še v tem, da je ta država notranje politično čedalje bolj razklana (da o rasnih in drugih problemih sploh ne govorimo), kar zmanjšuje njeno odločnost za pomoč tako Ukrajini kot tudi Izraelu. Po drugi strani je Rusiji v navezi s Kitajsko uspelo na svojo strani v precejšnji meri dobiti t. i. globalni jug. Posledično so zahodne sankcije proti Ruski federaciji vse manj učinkovite, saj jih je slednja v veliki meri nadomestila s povečano trgovino z azijskim in afriškimi državami. Izid vojne v Ukrajini je tako vse bolj negotov, prav tako pa tudi sposobnost Zahoda (in predvsem ZDA), da ohrani vlogo hegemona v svetu …

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine