Tovariši zavračajo muzej slovenske osamosvojitve, ker bi jih osramotil

Piše: Davorin Kopše

Nasprotovali so osamosvojitvi, ovirali so osamosvojitvene procese in se osramotili pred velikansko večino zavednih Slovencev, ki so na referendumu glasovali za osamosvojitev. Slovenija je postala samostojna država, kar ni bila njihova intimna opcija. Trideset let so živeli v sramoti in v lastnem obupu sanjali Jugoslavijo, ki je ni več. Popuščali smo jim, ker smo se odločili za drugačno pot in drugačen odnos od njihovega mnenja.

Tistim, ki so zatirali človekove pravice in svoboščine, smo v imenu demokracije dovolili prosto pot spodkopavanja mlade države. Po več kot tridesetih letih se spet počutijo dovolj močne, da dvigajo glave, odpravljajo demokracijo in želijo ponovno vzpostaviti državno oblast z eno samo dovoljeno mislijo – njihovo.

Vlada je na predlog skrajno levičarske ministrice iz stranke Levica Aste Vrečko potrdila predlog ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve. Levičarski trik po tem sramotnem dejanju je skrit v pojasnilu, da muzej ni bil ukinjen, ampak združen z Muzejem novejše zgodovine. Imeli smo muzej, ki ga ni več, njihova laž pa nam dopoveduje, da še vedno obstaja. V njihovih muzejih, ki so jih ustanavljali po letu 1945, ni bilo nobenega kritičnega artefakta o revoluciji. Grozodejstva so predstavljali kot junaška dejanja, ki naj bi osvobodila narod. Vse je bilo urejeno po vzoru njihove zibelke Sovjetske zveze in Rusije.

O čem bo torej pričakovano v Muzeju novejše zgodovine pričal kotiček, ki naj bi bil namenjen spominu na čase osamosvojitvenih procesov? So že večkrat povedali. Nameščajo nam nove laži o nekakšni kontinuiteti slovenskega osamosvajanja, ki naj bi se začel v času narodnoosvobodilnega boja. Nobenega dvoma ni, da bo pod taktirko ponosnih naslednikov Zveze komunistov muzej res kontinuiteta, vendar bo to kontinuiteta laži marksizma, ki se prenavlja v kulturni marksizem z močno primesjo woke ideologije in zanikanja resnice.

Ostane nam razum in sposobnost prepoznavanja načina njihovega delovanja v prizadevanjih pretvarjanja dejstev in prikrivanja resnice. Vsako pričevanje o dejstvih namreč ves čas vztrajno imenujejo za nedopustno revidiranje zgodovine. Celo lani izvoljena predsednica republike Nataša Pirc Musar je zatrdila, da ne smejo dovoliti tega revidiranja. To ni nič drugega kot obramba laži in potvorbe zgodovine, ki so jo napisali kot zmagovalci v revolucionarnem prevzemu oblasti. Deset odstotkov ohranjenih arhivov, ki so se nekako izmuznili njihovemu barbarskemu uničenju, je zanje očitno bolečih. Kaj bi šele izvedeli, če ne bi zgoreli dokazi o njihovem “humanizmu” iz časa totalitarizma.

Sašo Hribar: Osamosvojitvene vojne ni bilo
Pred dnevi je voditelj oddaje Radio GA – GA na RTV Slovenija v terminu predvajanja zlorabil nekaj minut za svojo sramotno izjavo. Povedal je, da ga neznansko moti nasprotovanje ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve. To je utemeljil z izjavo, da osamosvojitvene vojne ni bilo. V isti sapi je povedal, da je bila neka vojaška agresija, ki pa ni bila vojna. Ne zanika osamosvojitve, vendar jo pripisuje naključju. Kot je bilo razumeti iz njegove izjave, naj bi JLA napadla Slovenijo samo zato, da bi lahko upravičila svoj odhod na Balkan, kjer je nadaljevala svoj brutalen vojaški pohod. Zato se po njegovih besedah vojna ni razplamtela. Le kako naj bi se razplamtelo nekaj, česar po njegovem nikoli ni bilo? Če si lahko veteran vojne za Slovenijo, je vojna za Slovenijo menda bila (ali kako?).

V javnost so prišle tudi informacije, da je Sašo Hribar med vojno zapustil enoto Teritorialne obrambe, ki je branila Slovenijo pred napadom JLA, čemur se reče dezerterstvo. Našli so ga doma in privedli nazaj v enoto. Morda mu je prišlo na ušesa, da se je to razvedelo, kar bi lahko bil razlog za njegov primitivni nastop in zanikanje vojne. Če ni vojne, namreč tudi dezerter ne moreš biti.

Vojna za Slovenijo po mojem vedenju v tistem času res uradno ni bila razglašena, na kar se naslanja Hribar. De facto je vsekakor vojna bila in do zdaj ni bilo nikogar, ki bi to zanikal. Vojaška armada je namreč napadla takrat že samostojno Slovenijo, zoperstavila se ji je pa oborožena formacija nove države in zmagala. Zmagala je zaradi vojaško taktične premoči in pobude – nadzora situacije na vseh bojiščih oziroma bojnih stikih. Za razglasitev vojne je bilo pristojno slovensko predsedstvo, predsednik tega organa pa je bil Milan Kučan. Glede na Kučanovo izjavo, da mu samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija in glede na to, da se je sprenevedal in ni reagiral ob razoroževanju Slovenije, je to tudi lažje razumljivo.

Prej navedeno in nekatera sramotna dejanja dela politike tudi v mednarodnem prostoru, ki je nasprotovala osamosvojitvi, bi moralo biti seveda primerno predstavljeno v muzeju. To je nedvomno največja bolečina rdečih nostalgikov po Jugoslaviji, saj so bili evidentno na napačni strani zgodovine. Kot so bili nekoč njihovi predhodniki kot izvajalci revolucije prav tako na napačni strani zgodovine. Njihovo čast in dobro ime še danes na vse pretege branijo s preprečevanjem odstranitve njihovih malikov po vsej Sloveniji. Najbolj znan je Titov spomenik v Velenju, Kidričev v Ljubljani in sramota vseh sramot, spomenik revolucije na Trgu republike v glavnem mestu. Pobuda za zamenjavo slednjega s spomenikom osamosvojitve je na mestu, je pa to bistveno premalo. Revolucija mora povsem izgubiti svoj shizofreni lesk! Ker, oprostite, preden se nadišaviš, se je treba pač umiti.

Vojna je bila, muzej bo
Glede na vsa dejstva o dogajanju po napadu JLA na Slovenijo je jasno, da je bila to vojna med dvema vojskama držav, zaznamovale pa so jo tudi mnoge žrtve in velika materialna škoda. Slovenija je bila napadena celo iz soseščine, saj so enote agresorske vojske prodirale tudi preko državne meje v našo državo. Vojno navajajo tudi mednarodni dokumenti, vojaški analitiki, nekatere vojaške šole zahodnega sveta pa jo še danes omenjajo z velikim spoštovanjem. Tako je med drugim v ZDA, Združenem kraljestvu in v Izraelu, kjer imajo najbolje dodelane vojaške taktike in strategije.

Slovenska osamosvojitev je utemeljena na plebiscitu, kjer je narod z velikansko večino na pobudo politike dal ukaz tej isti politiki naj jo izvede. In jo je. Skupaj z ljudmi. Izjave, da za osamosvojitev niso zaslužni osamosvojitelji, ampak ljudje, je torej oksimoron, saj so tudi osamosvojitelji ljudje (ali kako?). Takoj po agresiji so se Slovenci množično javljali kot prostovoljci za obrambo domovine. Žal do zavzetja skladišča v Borovnici ni bilo dovolj orožja za vse, a v prostovoljstvu se je kazala odločenost ljudi za obrambo tudi z orožjem, torej v vojni. Pred, med in po osamosvojitvi se je nabralo na tone dokumentov in drugih pomembnih eksponatov, ki bodo nekoč razstavljeni v Muzeju slovenske osamosvojitve.

Med gradivom je tudi mnogo obremenitvenih dokazov o delovanju nekaterih politikov in drugih zagrizenih jugoslovenarjev, kar bo na enem mestu na ogled še mnogim generacijam. Morda se bo tam znašel tudi mali Sašo Hribar. Vsekakor bodo tam razstavljeni eksponati, ki bodo prezentirali dejstva o dogajanju in vlogah. Kaj bomo lahko tam videli, ni odvisno od Hribarja ali koga drugega, ampak od dejstev in resnice iz takratnega časa. Pred tem pa moramo Slovenci in drugi dobromisleči tukaj živeči ponovno stopiti skupaj kot na plebiscitu in vzeti besedo slabonamernim lažnivcem. Ni se jim treba bati muzejske razstave slave drugih, ampak svoje lastne sramote.