Piše: Gašper Blažič
V zadnjih dneh vročega in vremensko nemirnega julija 2023 se je Slovenija poslovila od še enega legendarnega obraza slovenskega gledališča in filma. Dare Valič ni bil samo veliko ime slovenskega igralstva, ampak tudi aktiven državljan, ki so mu vrednote slovenske pomladi veliko pomenile. Hkrati je deloval v poklicu, kjer se je ves čas srečeval z drugače mislečimi in z njimi ohranjal spoštljiv odnos. Marsikdo se bo spomnil njegovih filmskih vlog, tudi tistih zgodnjih. Denimo njegove vloge vihravega Bineta v filmu »To so gadi!«.
Osebno pa se ga spominjam po še nečem. Pred dobrimi dvajsetimi leti je namreč medvoško knjižnico obiskal dr. Jože Pučnik z nekaterimi prijatelji in somišljeniki. Med gosti večera je bil, kolikor se spomnim, tudi Dare Valič, ki je občinstvu zaupal anekdoto iz časa pred prvimi večstrankarskimi volitvami iz leta 1990. Takrat je namreč iskal svojega vodovodarja in ga našel v eni od gostiln, kjer je ravno naglas razvajal, da je Pučnik navaden revanšist. Igralec ga je skušal pomiriti, češ, pustiva to, saj niti sam ne vem, kaj pomeni revanšist. In je sledil vodovodarjev odgovor: »Saj jaz tudi ne vem, kaj je to, ampak tako v časopisu piše!«
Ta anekdota veliko pove o tem, kakšno moč ima lahko (ne)svoboda tiska in kako je javno mnenje, ta imaginarij sodobnega družbenega inženiringa, močno odvisno od nevidnih gospodarjev iz ozadja. Kot je znano, so bili prav zaradi manipulacij z javnim mnenjem mnogi ljudje, ki bi za blaginjo države in državljanov žrtvovali celo samega sebe, za to priložnost prikrajšani. Še bolj smo prikrajšani državljani, sploh po lanskoletnem Golobovem »šamanskem plesu«, za katerega plačujemo čedalje višjo ceno. Ob tem je paradoksalno, kako nam slovenski inženirji človeških duš dopovedujejo, da je za uspeh v slovenskem javnomnenjskem zverinjaku potrebna strpnost in džentelmenska drža. Recimo, dr. Anže Logar vse te lastnosti ima in to v precej večji meri kot denimo sedanja predsednica Nataša Pirc Musar. Tako kot dr. Pučniku odkritosrčnost in poštenost leta 1990 nista pomagali v dvoboju z zvijačnim partijskim šefom Milanom Kučanom, ki so se mu že takrat hlapčevsko priklanjali uredniki dnevnih časopisov in tudi nacionalnega radia in televizije. Zato so mnogi navadni državljani »vedeli«, da je Pučnik »revanšist«, niso pa poznali pomena te besede. So pa zato nagonsko na glasovnicah obkroževali Kučana.
Po drugi strani pa dandanes na vrhu javnomnenjskih lestvic kraljujejo osebe, ki formalno sicer ne sodijo v okvir stare politične nomenklature, a s svojo držo predstavljajo vse kaj drugega kot strpnost in združevanje. Verjetno ste uganili, da imam v mislih Ljudmilo Novak. Ko sem jo pred davnimi leti, ko je bila prvič evropska poslanka, osebno spoznal na intervjuju, mi je delovala dokaj preudarna in nisem imel občutka, da bi se kdaj oprijela drže, ki jo je že kmalu po osamosvojitvi Slovenije na skrajno grotesken način simbolizirala dr. Spomenka Hribar s svojim »zaustavljanjem desnice«. Vendar so se težave z Novakovo začele dokaj kmalu po tistem. Že leta 2014 je v intervjuju za Mladino izrekla težke diskvalifikacije na račun predsednika SDS Janeza Janše – verjetno so v biltenu skrajne l(L)evice že vedeli, zakaj so jo promovirali. Razlogi za takšen preobrat mi še danes niso povsem jasni, dejstvo pa je, da je s svojo tipično mimikrijsko držo, s katero je samo sebe slikala kot žrtev »groznega Janše«, že do sedaj naredila ogromne škode. Ne toliko zaradi sebe, ampak bolj zaradi dejstva, da bo njen intervju naletel na velik (seveda negativen) odmev v političnem taboru, ki naj bi ga sama zastopala, in sprožila, da si bodo člani ter simpatizerji obeh strank (SDS in NSi) skočili v lase in javno obračunavali med seboj. Inženiring človeških duš je tako nemoteno deloval, saj je politično podzemlje predvsem takrat lahko nemoteno izvajalo svoje umazane posle. In ta sprevrženost se nemoteno nadaljuje naprej ob asistenci Novakove, ki je (znova) evropska poslanka in še naprej ohranja svoj vpliv.
Če vemo, da se hudič, ki se v grščini imenuje »diábolos« (tisti, ki deli), v Svetem pismu javlja kot zapeljiva kača, lahko rečemo, da v slovenski politiki nimamo opravka z gadi, ki se s strupenimi ugrizi branijo le, ko so neposredno ogroženi. Ne, to niso gadi, to so zelene mambe, strupenjače, ki jih (v naravi) pri nas sicer ni, so pa zelo nevarne za človeka, saj ga, če ga srečajo, namerno napadajo in se odzivajo na vsak človeški gib. No, če jih pri nas v naravi ni, so pa zato v politiki …
