Piše: Gašper Blažič
Če boste pokukali v zgodovino rušenja kipov na Slovenskem, vsaj tistih, ki so bili posvečeni znameniti monarhični dinastiji Karađorđević, boste ugotovili, da so za odstranitev teh kipov poskrbeli izključno okupatorski Italijani že leta 1941.
A to je seveda samo majhen del resnice, saj so za dokončno »očiščenje« materializiranih pomnikov kratek čas trajajoče monarhije poskrbeli povojni oblastniki, katerih ideološki nasledniki sedaj ljubosumno varujejo kipe komunističnih revolucionarjev.
Tudi zato so »varuhi grala« zagnali vik in krik, ko so v soboto, 5. decembra, po Sloveniji krožile fotografije velenjskega Titovega kipa brez glave. In pazite, vsi ti moralisti, ki so imeli zaradi obglavljenja svojega idola te dni peno na ustih, so denimo ploskali, ko so se pojavili žaljivi grafiti na spomeniku žrtvam vseh vojn ali pa spomenikih, posvečenih žrtvam revolucije. A takrat so predstavniku uradnih institucij molčali, jim je pa »odneslo pokrov«, ko je nekdo Borisa Kidriča okrasil z rdečo barvo.
Priznati pa je treba, da je velenjska »umetniška inštalacija« vendarle vsaj kratkoročno koristila Robertu Golobu in njegovim. Sedanji oblastniki namreč obupno potrebujejo čim več dvignjene megle in odvračanja pozornosti od konkretnih problemov, saj je jasno, da so rezultati Golobovega vladanja katastrofalni. Ampak pazite, vsi ti sedanji oblastniški kleptomani povsem odkrito razmišljajo o »še enem mandatu« Roberta Goloba. »Nič nas ne bo ustavilo, močnejši smo od usode,« je znano geslo tovrstnih balkan-profiterskih privatizerjev, ki bi seveda radi kovali dobiček zase − na račun tihe in ubogljive večine, se razume. Njihov cilj je čim bolj izčrpati državo, da bi postala nekakšna evropska Venezuela.
Zato ne preseneča, da je Josipova glava postala novodobni opij ljudstva. Vsaj ena stvar, v kateri se Marx ni zmotil …
