Piše: Marjeta Bogataj
Prazniki so. Praznikov naj bi se veselili, imamo jih zato, da praznujemo, se spominjamo pomembnih dogodkov ali ljudi.
Na zunaj to izražamo z različnimi obredi, a na znotraj je njihovo bistvo duhovne narave. Lisica je pojasnila Malemu princu (Antoine de Saint-Exupéry, 1943): »Moji lovci imajo na primer svojo ceremonijo. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je zato čudovit dan! Če bi plesali kadar koli, bi bili vsi dnevi enaki.« Pojasnila mu je še, da je na posebne dneve treba »pripraviti svoje srce«.
Dnevi pred današnjim dnevom reformacije (in uvoženo nočjo čarovnic) ter jutrišnjim dnevom mrtvih so bili težki, ozračje moreče. Novo mesto in z njim celotno Slovenijo je pretresla nasilna smrt moškega, ki je prišel po sina pred lokal, v katerem je bila ena od zabav za noč čarovnic (mimogrede, tudi danes bi morala biti, a so jo odpovedali). Zaradi skupine Romov je policija tisto noč morala posredovati kar trikrat, smo izvedeli pozneje; tretjič je našla očeta, ki mu je eden od Romov prizadejal smrtonosni udarec.
Desetletja trajajoča romska problematika je izbruhnila z vso silovitostjo, nihče več ni molčal, v družbi, v politiki je zavrelo. Podobam množice sveč in policistov, ki so polnile vse medije, ni bilo mogoče ubežati. In je tudi prav, da ne. Res je skrajni čas, da se na tem področju nekaj korenito spremeni. Toda … kljub odstopu dveh ministrov in vsem mogočim obljubam ni čutiti nikakršnega optimizma.
A nazaj k praznikom. Še preden se je vse to zgodilo, so na Dunaju v okviru priprav na adventni sejem pred dvorcem Schönbrunn že postavili božično drevo – 23. oktobra! Saj tudi mi dosti ne zaostajamo, trgovinske police se že šibijo pod težo božično-novoletnih predmetov. Zato v razmislek še ena iz Malega princa: »Spoznaš samo to, kar udomačiš. Ljudje si ne vzamejo več časa, da bi kar koli spoznali. Pri trgovcih kupujejo že narejene izdelke. Ker pa ne obstajajo trgovci, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.«
