Piše: Jože Romšek, upokojeni generalni direktor Slovenske policije
Mag. Tatjano Bobnar poznam od leta 2005, ko me je Vlada RS imenovala za generalnega direktorja Slovenske policije. Je pravnica in policistka s teoretičnim in praktičnim znanjem, ki je delovne naloge opravljala strokovno in zakonito. Nikoli nisem dvomil o njenih praktičnih izkušnjah, znanju in strokovnosti v nasprotju z nekaterimi drugimi zaposlenimi v vrhu Slovenske policije, ki svojih delovnih dolžnosti niso opravljali, so jih opravljali slabo ali pa so jih izvajali tako, da so jih zlorabljali v politične namene. Vseh vidikov njenega preobrata s strokovnega področja na področje politike ne poznam, niti vzrokov za nekatere njene politične odločitve, zaradi česar jih ne morem komentirati. Lahko se z njimi samo strinjam ali pa tudi ne.
Lahko zatrdim, da ni mogoče, da bi bila ministrica za notranje zadeve uspešna pri svojem delu, če bi ji generalnega direktorja policije izbral nekdo tretji in v čigar strokovne in človeške reference ne bi imela zaupanja. Gotovo je vsako imenovanje generalnega direktorja policije politično, saj ga predlaga minister, ki je politik, in ga imenuje vlada, ki je politični organ. Pred njegovim formalnim imenovanju je glede na navedeno nujno potrebno predhodno usklajevanje ključnih odločevalcev, tudi v ožjem krogu, če je treba!
Obveznost vsakokratnega generalnega direktorja policije je, da v celoti poskrbi za zakonito in strokovno delo policije, čeprav je na to temo najlaže teoretizirati na akademskem nivoju, nekoliko teže pa slednje izvajati. Pozicijo generalnega direktorja policije bi še najlaže opisal z nekoliko prirejenim izrekom, da gre za težavna razmerja med Scilo in Karibdo stroke in politike. Kako dolgo bo nekdo generalni direktor policije, je odvisno od njegovega splošnega in strokovnega znanja, življenjskih in delovnih izkušenj z različnih področij življenja in dela ter končno še od kančka sreče. Da podpore ministra in predsednika vlade, vladajoče politike torej, ne omenjam posebej.
V nasprotju z nekaterimi mnenji naj poudarim, da veljavni pravni sistem ne omogoča, da bi predstojnik organa v sestavi, kar generalni direktor policije nesporno je, za svoje delo odgovarjal predsedniku vlade in od njega neposredno dobival usmeritve za svoje delo. Predsedniku vlade so v tem kontekstu neposredno odgovorni ministri in predstojniki nekaterih vladnih služb, npr. direktor Sove in še nekateri drugi. Ne gre pa oporekati pravici predsednika vlade, da je prek ministrov/ministric obveščen o relevantnih dejstvih s področja dela katerega koli organa v sestavi ministrstev.
Zaskrbljivo je, če res hoče kdo zunaj sistema imeti vpliv in moč nad izvrševanjem nekaterih nalog policije. Pristojni organi morajo vse te indice preiskali do zadnje podrobnosti in tudi ukrepati, če bo potrebno! Različni svetovalci iz ozadja imajo namreč lahko veliko moč napačnega vplivanja na ključne odločevalce in jim na ta način pravzaprav škodujejo, saj zlorabljajo njihovo zaupanje.
Glede siceršnjega političnega vpliva in pritiska na delo policije naj nekaj zapišem še iz lastnih izkušenj. Nisem zaznal političnega pritiska ali vplivanja na delo policije s strani predsednika vlade. Nasprotno, imeli smo vso njegovo podporo, prav tako smo imeli vso podporo ministra za notranje zadeve. Politične usmeritve so potekale na relaciji predsednik vlade – minister za notranje zadeve. Slednji je odlično in v celoti prevzel težo te odgovornosti in s tem tudi zaščitil policijo.
Bil pa sem deležen hudega političnega pritiska strank tako imenovanega levega političnega pola, ki so z vsemi instrumenti, z nastopi v parlamentu in prek nekaterih medijev, pritiskali name, naj odstopim, in to vsakokrat, ko smo se resno lotili utemeljenih sumov storitve kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete. Nisem se pretirano obremenjeval s tem, še manj, da bi jim oporekal to pravico, saj vendar živimo v svobodi!?
Naj sklenem. Vseh ozadij sosledja teh dogodkov niti ne moremo poznati, jih bo pa čas gotovo prinesel na plano. Sprašujem pa se, ali s tem mogoče ne preusmerjajo javne pozornosti in zamegljujejo česa drugega, kar se morebiti dogaja na področju odkrivanja in preiskovanja gospodarske kriminalitete, problematike znatnega naraščanja ilegalnih migracij in varnostnih izzivov, povezanih z njimi, in še bi lahko našteval. Poleg tega se še sprašujem, kako kvalitetno in strokovno so usposobljeni novi policisti in policistke za ravnanje z osebnim službenim orožjem. Menim torej, da bi poleg ugotavljanja vseh tragičnih okoliščin, v katerih je izgubil življenje mladi policist, morali opraviti še neodvisen nadzor nad ustreznostjo izvajanja strokovnih programov usposabljanja ravnanja s službenim orožjem in jih po potrebi korigirati.
