Piše: Edvard Kadič
Eden znanilcev zagona motorjev po poletnem počitniškem času zame je seveda začetek šole, nato pa tudi vse oddaje, ki obravnavajo aktualne politične teme, in delovanje politike, ki običajno takšne oddaje tudi polni s svojim delovanjem.
Ena prvih takšnih oddaj je bila prva jesenska Tarča. Uredništvo Tarče, oddaje o aktualnih družbenih dogodkih na TV Slovenija, je za prvo oddajo nove sezone izbralo predsedniške volitve. Afera Smodej, ki je pravzaprav afera leta, je mogoče zanje še prevroča.
Na moje veliko začudenje sta se v studiu znašla le dva kandidata, tj. Nataša Pirc Musar in Anže Logar. Zakaj ni bilo drugih? Vsi, ki so se izrekli, da jih predsedniško mesto zanima in da bodo zbirali podpise, naj bi v očeh javnega zavoda bili na istem.
Če smo dosledni, do tega trenutka formalno kandidature ni vložil še nihče. Ne Logar, ne Pirc Musarjeva in ne nihče drug. Zakaj v studiu potem ni bilo Prebiliča, župana Kočevja, ki bo baje tudi vložil kandidaturo? Zakaj ni bilo Iva Vajgla? Sabine Senčar? Nine Krajnik? In tako naprej.
Ob takšnem dogajanju človek hitro pomisli, da se je nekomu delala usluga. Težko bi rekel Logarju, saj je večino časa oddaje stal v studiu kot šolarček pred razredničarko, ki mu je brala levite za nekaj, kar ga prav veliko sploh ne zadeva.
Verjetno se spomnite odmevne izjave aktualnega direktorja TV Slovenija Uroša Urbanije, ki je pred časom dejal, da je mimo obdobje, ko so si nekateri lastili RTV Slovenija kot zasebni medij. Omenjena opazka direktorja je letela predvsem na samovoljo nekaterih zaposlenih glede »protestiranja« z izjavami v rednem televizijskem času poročanja in na nizkotne izjave drugih novinarjev TV Slovenija, ki kar javno blatijo kolege.
Tako stanje duha novinarske druščine na RTV Slovenija je seveda zaskrbljivo. Ti ljudje poročajo, komentirajo in pomagajo javnosti videti in razumeti aktualne dogodke v družbi. Sramotno opravljajo in klevetajo javno samo zato, ker lahko. Nihče ne bo za to disciplinsko odgovarjal, nihče ne bo tega čutil v žepu. To nima nobene zveze s svobodo govora, temveč s skoraj neverjetno aroganco teh novinarjev, ki nam svoje poglede servirajo že leta in leta.
Oddaja Tarča je bila nekaj časa res oddaja, ki je vnašala kritični razmislek v slovensko družbo. Potem pa je v začetku leta 2020, po znamenitem Šarčevem metu puške v koruzo, postala udarna enota odstopljene opcije. Osrednje teme so postale politični napadi na eni in čaščenje na drugi strani. Se spomnite oddaje s Počivalškom in Galetom? Ivana Galeta so v Tarči dobesedno lansirali na slovensko sceno kot žvižgača in politično osebo.
Aleš Hojs je kot nekdanji notranji minister postal celo nekakšna zvezda besednih dvobojev z Eriko Žnidaršič. Že to dejstvo je samo po sebi hudo sporno. Zakaj bi moral gost, celo minister, verbalno tekmovati ali celo nadvladati voditelja, mi res ni jasno.
Četrtkovi večeri oz. ura oddaje Tarča je postala ena najbolj popularnih ur delitve na leve in desne v Sloveniji. Socialna omrežja, posebej Twitter, takrat postanejo pravo bojišče. Kritizira se vse – od gostov, izjav do Erikinih čevljev ali krila. Predvidljivost, s katero se v oddaji poveličuje leva opcija in hkrati črni desna, je namreč postala že pregovorna.
Pravi problem je v tem, da je oddaja na sporedu na javni televiziji. Na televiziji, ki jo plačujemo vsi, levi, desni in tisti na sredini. Najmanj, kar bi človek pričakoval, je, da se enih ne blati in drugih ne poveličuje.
Oddaja Tarča je tako v dobrih dveh letih postala nekakšen sprožilec za večanje gledanosti, vendar ostaja brez prave vsebine, postaja dejansko namen sama sebi, saj izgublja pravo globino. Postala je predvidljivo trobilo leve opcije in čudim se, zakaj sploh kdo še tam gostuje, saj je vendar izkupiček oddaje vnaprej znan, mar ne? Vse, kar TV Slovenija ima od tega, je gledanost. Vse lepo in prav, če bi govorili o zasebni hiši.
Bo TV Slovenija dobila kaj manj denarja, če se gledanost razpolovi, oz. kaj več, če se podvoji? Ne. Lahko se pa kot državljani seveda legitimno vprašamo, do kdaj bo še tako.
