Piše: Gašper Blažič, novinar in urednik deska Demokracija.si
»Le kam pridemo, če sami sebi nismo podobni.« Ta misel Gregorja Čušina, ki sem jo prebral v novi številki Družine, mi je na nek način polepšala dan. Izpeljal jo je iz anekdote, ko je iz trgovine pospremil starejšo gospo, ki je potrebovala pomoč in se ji je zdel »nekam znan«. In je bil res nekam podoben znanemu igralcu. In kar ni mogla priznati identitete osebe, ki ji je pomagala, čeprav ji je potrdil istovetnost. A s tem je vsaj nekoliko pojasnila v zadnjem času zelo pogosto uporabljen pojem »singularnosti« – ki je dobrodošel vsaj zato, ker se ljudje vedno bolj nekako izgubljamo v masi vnaprej popredalčkanih razredov: naši-vaši, janšisti, fašisti in tako dalje.
Misel na to, da smo »sami sebi podobni«, torej nekaj posebnega, nas po svoje osvobaja iz vsakdanje sivine in vsiljene zavesti, da smo pač samo del neke širše množice in da sami ne moremo ničesar storiti, ker posameznik, takšen, kot je, ničesar ne pomeni, če ni posebej »izbran«. Prav zato se bom morda navezal na temo iz ene od svojih prejšnjih kolumen, namreč na Jančarjevo dramo »Veliki briljantni valček«. V psihiatrični ustanovi »Svoboda osvobaja« se namreč pojavlja tudi bolničar Volodja, torej imenom, ki v ukrajinščini pomeni okrajšavo za Vladimirja (ukr. Volodymyr), vendar je v tem kontekstu dejansko »vol«, torej nekdo, ki izgleda sicer mogočen, dejansko pa je »brez jajc« za kakršen koli upor proti obstoječemu sistemu. Njegova najbolj slavna izjava pa je: »Nihče ni od zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v.« Ker je pot v ta zavod enosmerna in tudi obiskovalci postanejo istočasni pacienti te »častitljive« ustanove. Volodjeva izjava metaforično ponazarja, kot je zapisal dr. Tomaž Toporišič, brezizhodnost človekove eksistence, nezmožnosti kakršne koli aktivnosti, nekakšno vdanost v usodo.
Toda motiv psihiatrične bolnišnice vendarle ni tako izviren, je pa po svoje zelo primeren za ponazoritev sistema, ki skrbi za ubijanje človekove »sebi podobnosti«. Deset let pred izidom prej omenjene Jančarjeve drame se je namreč na velikih platnih pojavil sedaj že legendarni film Let nad kukavičjim gnezdom, ki se prav tako dogaja v podobni ustavi, tudi sporočilo je zelo podobno. Glavna bolniška sestra Mildred Ratched, ki se niti enkrat ne nasmehne, s svojo avtoritarnim vodenjem ustanove simbolizira sisteme, ki se postavljajo nad človekovo dostojanstvo. “Delaj to, kar ti bomo rekli, pa ti ne bo nič manjkalo,” je ena njenih najbolj značilnih izjav. A tu je seveda glavni junak McMurphy, ki skuša z uporom prebuditi tudi druge paciente, ki jim dejansko vrne ukradeno identiteto. Žal mu ne uspe streti sistema, a vsaj nekdo se je po njegovi zaslugi rešil iz ustanove, v kateri je bil, kar bi sicer opisal idealistično usmerjeni partizanski pesnik Kajuh: »…ker mi nismo le številke, smo ljudje…« Čisto mimogrede: Kajuh ni dočakal začetka novega družbenega reda, v katerem bi sam spet postal številka in ne človek, česar se sam verjetno ni zavedal, ko je mu je srce gorelo ne samo za osvoboditev izpod okupatorja, ampak za novo ureditev. Vendar, kot bi dejal Jacques Maritain: po eni strani ni na svetu nič dragocenejšega, kot je ena sama človeška oseba, po drugi strani pa se z ničemer ne ravna bolj potratno kot s človeškimi bitji…
Čeprav bo morda kdo rekel, da je mogoče prej omenjeni ameriški film uporabiti tudi kot kritiko demokracije 21. stoletja, kapitalizma in globalizma, je potrebno tu pripomniti, da ima uničevanje človekove »sebi podobnosti« vedno iste korenine, ne glede na to, v katerem sistemu se dogaja. V primeru navadnih ljudi se dogaja kot njihovo razosebljanje, v primeru vladajočih pa gre za skrajno pragmatičnost in včasih že kar groteskno posnemanje svojih političnih nasprotnikov, če pri njih odkrijejo kaj koristnega. Seveda to, kar je koristno, prej na uničujoč način raztrgajo, ker gre pač za nasprotnike. Na ta način nosilci sistema dejansko razosebijo tudi sami sebe in postanejo posnemovalci svojega anti-ega. Povedano drugače: niso več podobni sami sebi. V neki normalni demokraciji je takšen pojav morda groteskno-komičen, a v pogojih demokrature, kot jo imamo v Sloveniji, je pojav lahko tudi skrajno nevaren. Vendar s pripombo, da demokratura ne bi uspevala, če za to ne bi imela primernih pogojev, to pa so ljudje, ki so jo pripravljeni bolj ali manj zavestno podpirati v zameno za ta ali oni privilegij ali vsaj za relativen občutek varnosti. V psihološkem profilu povprečnega Slovenca je namreč občutek varnosti ter potreba po miru na zelo visoko na lestvici vrednot, zato ne preseneča, da je velika večina na volitvah zaradi dve leti trajajočih umetno povzročenih »izrednih razmer« dala prednost opciji, ki prinaša navidezni mir.
In če bi že iskali primere posnemovalcev svojega anti-ega, potem bi morali tu posebej izpostaviti primer Tanje Fajon. Tiste Tanje Fajon, ki je kot evropska poslanka obisk prejšnjega premierja Janeza Janše v Kijevu (skupaj s kolegi s Češke in Poljske) gladko označila za farso. In sedaj sama privolila v držo, ki je zanjo in njene kolege iz vrst evropskih socialistov farsična. Ta obisk se je zgodil zelo kmalu po Tanjinem »promocijskem« letu nad požariščem na Krasu, potem ko je pretakala krokodilje solze z dopusta v Dalmaciji (sicer ji dopust privoščim, da ne bo pomote). V vsaki normalni državi bi bila takšna drža takojšen politični samomor. Vendar, to je Slovenija in tu si je mogoče takšno obnašanje privoščiti brez večjega tveganja, če imaš na svoji strani upogljive hrbtenice tistih, ki so že zdavnaj vdani v usodo, ki jo je v sedemdesetih letih začrtal »Veliki gobar« z znano formulo »…če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug…« In navsezadnje je Fajonova s svojimi »ponosnimi nasledniki ZKS« le del nekega širšega sistema, ki jo lahko žrtvuje, da naredi korak naprej. Edino, kar bodo tuji mediji ob njenem obisku v Kijevu opazili, je morda to, da med njenimi sogovorniki ni bil ukrajinski predsednik Volodymyr Zelenski. Ki pač ni bolničar Volodja iz »Velikega briljantnega valčka«.
Vendar bo Tanjina epizoda v Kijevu dokaj hitro pozabljena. Ukrajinski gostitelji ji bodo vljudnostno ploskali in si oddahnili, ker Slovenija tudi po zamenjavi vlade kljub drugačnim pričakovanjem ni obrnila smeri zunanje politike. Nekateri tuji analitiki pa se ji bodo verjetno grenko nasmihali, češ volk dlako menja, nravi ne. Domača javnost pa ji bo – razen »janšistov« – ploskala, češ tako se dela državniška politika. Glavna bitka za oblast se namreč bíje drugje, vsekakor pa na domačih tleh, kjer se revizija »škodljivih ukrepov« prejšnje vlade že dogaja: obglavlja se RTV, ukinja se zakon o dolgotrajni oskrbi, urad za demografijo, avtocestna policija… In nagrajuje civilnodružbene podaljške sedanjih vladajočih tranzicijsko-plenilskih korifej. Morda se Fajonova celo zaveda, da med predsedniki koalicijskih strank prevzema držo klovna in da morda celo prostovoljno sprejema vlogo žrtvenega jagnjeta za uresničitev »višjih ciljev«. Tu je treba priznati, da so nosilci nasledstva »naprednih sil« izjemni učenci Luciferja, ki si je pripravljen odgrizniti tudi lasten rep, samo da bi dosegel svoj cilj. In mu bo uspevalo, dokler bomo miselno vsi »v«.
