Piše: Davorin Kopše
Kam gre ta svet je stavek, ki so ga verjetno slišale že vse generacije odkar so se postavila civilizacijska pravila. Družba se je vedno delila na tiste, ki pravila upoštevajo in na tiste, ki jih ne. Zaradi obojih si je skupnost omislila nadzor nad dogajanjem in sankcije za odklone. V zgodovini lahko najdemo tudi krute ukrepe proti delinkventom, ki so bili verjetno v tistem času nujni. Z razvojem družbe in razvojem humanizma se je odnos do kaznovanja ves čas spreminjal. Spremembe so šle v smeri omilitev sankcij in kazni. Te naj bi šle do najmilejše stopnje, ki še daje pričakovanje, da bo na prestopnika pozitivno vplivala – da ga bo na nek način prevzgojila in zagotovila, da dejanj ne bo ponavljal. Danes se zdi, da gremo včasih v drugo skrajnost. Kot da si nekateri privilegiranci lahko nekaznovano privoščijo prav vse.
Na robu Balkana smo Slovenci stoletja uspevali ohranjati svoje posebnosti. Prav to nas je tudi ohranilo kot narod. Smo miroljubni, ob ogroženosti pa se znamo odločno in učinkovito braniti. Če je treba tudi z brutalno vojaško silo in v krvi. Žal v svoji popustljivosti včasih predolgo čakamo. Uprli smo se turškim vpadom, aktivni in uspešni smo bili na frontah prve svetovne vojne, znali smo se upreti fašizmu, ki je tlačil Primorce (TIGR), mnogi so šli s poštenimi nameni v boj zoper okupatorja v drugi svetovni vojni, dvignili smo puške, ko je bila ogrožena naša odločitev za prehod v demokratizacijo, samostojnost in neodvisnost. Ko stopimo skupaj smo vedno zmagovalci. Na ta način smo premagali tudi gigantsko zlo, ki se mu reče totalitarni komunizem. Če se sprehodimo po zgodovini, ugotovimo, da to ne velja za vse narode, zato je naš ponos še kako upravičen.
Ta čas se v samostojni Sloveniji, za katero je tekla kri, soočamo z nenormalnimi pojavi, ki se stopnjujejo. Tranzicija nam očitno ni uspela, saj stare sile vse bolj dvigajo glave in nas poskušajo pahniti v preteklost, ki smo se ji plebiscitarno odrekli. Za svoje potrebe delovanja iščejo vse mogoče vire. Celo pranje denarja za potrebe iranskega terorizma jim je za njihove cilje sprejemljivo orodje. Ob uspehih aktualne vlade čutijo vse večji strah pred izgubo stanja, kjer imajo še vedno močne privilegije in vpliv na številnih področjih. V zadnjem dobrem letu se je pokazalo kako zelo so v družbi zakoreninjene sile kontinuitete, ki majejo celo ustavni red. Sodniki se opravičujejo kršiteljem zakonov, Ustavno in Upravno sodišče posegata na področje izvršne veje oblasti, rdeča opozicija pa tudi v hramu demokracije odkrito poziva k nasilnemu prevzemu oblasti. Neverjetno, celo sindikati obljubljajo ulico, čeprav bodo imeli delavci zaradi regulacije davčne politike višje plače.
Nekulturni kulturniki in kriminalci
Za svoje revolucionarne cilje so mobilizirali nekulturne kulturnike, ki jih predstavljajo hlapci sina vrhovnega sodnika Hinka Jenulla. Jaša Jenull je za svoje ulične primitivizme angažiral ulična gledališčnika Sanjo Fidler in Braneta Solceta. Nazadnje so v znamenju nacistov iz tridesetih let prejšnjega stoletja na Trgu republike zažgali poslanske stole. Nekulturni kulturnik Boris A. Novak prihaja z zamaščenimi lasmi in umazano brado, kjer suhoparno nagovarja pričujočo zlorabljeno drhal. Ko se tej pritlehni karavani pridruži še nekulturni balkanoidni raper Zlatko (Zlatan Čordić) s primitivnimi izpadi pljuvanja in kazanja sredinca, je ta teater na prostem pravi primitivni absurd. Zlatan ima seveda status kulturnika, kateremu delovni ljudje plačujejo prispevke za zdravstveno in socialno varnost. Nazadnje mu je, kot vemo, status podaljšalo Upravno sodišče, ki je razveljavilo odločbo s katero mu je Ministrstvo za kulturo več kot upravičeno neupravičen status odvzelo.
Revolucionarne sile uporabijo tudi kriminalce. Znano je, da za svoje cilje pogosto abolirajo obsojence za najhujša kazniva dejanja. Pri nas še nismo tako daleč, globoki državi pa prav pridejo ljudje, ki so v stalnem navzkrižju z zakoni in organi pregona. Na uličnih protestih, kjer se stopnjujejo poskusi nasilnega prevzema oblasti, srečujemo agresivnega Anisa Ličino, ki je v svojih protestnih izpadih podil Slovence iz Ljubljane. Izrazil se je: »To je naše mesto!« Hm, uvoženemu Balkancu, ki pogosto najde svoje mesto na straneh kronike, se pa menda ja ne bomo umikali. Nismo se njihovim vojaškim tankom in se ne bomo niti primitivni civilni pehoti, lahko pa nas pripravijo do tega, da jim bomo še enkrat pokazali vrata, trajekte, vlake …
Seveda tudi Slovenci poznamo kriminal. Spomnimo se starih zgodb o tolovajih in rokovnjačih. Ko delam primerjavo med temi zgodbami in časom, ki se nam odvija pred očmi, sem zaprepaščen. Dogaja se nam celo tujerodni kriminal.
Prišleki niso tukaj, da bi bili gospodarji
Osebno me najbolj motijo prišleki, ki so naši gostje, zahtevajo pa oblast. Na vsakem koraku nam jasno kažejo kaj prinašajo s seboj. Nas to še vedno ne prepriča dovolj, da bi začeli skrbneje paziti na to koga spuščamo na svoja dvorišča. Sprehodimo se samo skozi tviter profil in objave znanega gosta RTV Slovenija in POP TV Alema Maksutija, ki ne priznava nacionalnosti, držav in meja. Ta človek je zaradi svojega odnosa do skupnosti sam postal apatrid (človek brez države in nacionalne identitete).
Še znanstveniki in razumniki, ki pišejo knjige in mnogi drugi, so nas razočarali. Iz njihovih vrst so pregnali razumne, od takrat pa od tam prihajajo zahteve po zlaganem napredku, ki nas vsak dan pahne globlje v nazadovanje. Forsirajo ideje, ki so se uveljavile v komunistični revoluciji, zagovarjajo množične vdore migrantov preko meja, dajejo podporo uličnim protestnikom, ki zahtevajo stanje, ki se je nekontrolirano predaleč razbohotilo. Zaslužki marljivih in pogosto molčečih ustvarjalcev blaginje so se delili samozvanim humanistom in humanitarcem, nenadarjenim umetnikom in ustvarjalcem ocen, analiz, projektov ter drugih skupkov neuporabnih zmazkov, ki so se znašli v vlogi lovilcev prahu pisarn nesposobnih birokratov. Skratka, ena sama destrukcija.
Hamas v Ljubljani
Eskalacija raketnih napadov Hamasa na Izrael in odločen odgovor izraelske vojske je v preteklih dneh vznemirila javnost. Medtem, ko je slovenska vlada izrazila podporo pravici Izraela do obrambe, so se iz opozicije slišali glasovi podpore teroristom iz palestinskega Hamasa. Najglasnejša je stranka Levica, ki se že leta zavzema za priznanje Palestine, čeprav ta za priznanje ne izpolnjuje pogojev. Iz leve opozicije ni bilo nobenega jasnega sporočila, da je raketiranje Izraela nesprejemljivo in zanj ni opravičila. Njihove izjave bolj ali manj izražajo hinavsko zaskrbljenost zaradi velikega števila žrtev predvsem na palestinski strani.
V Sloveniji živi nekaj Palestincev. Ne vem kako in na kakšen način so prišli k nam, vem pa, da so se zbrali v Ljubljani v podporo Palestini in s tem terorističnim napadom na suvereno državo Izrael. Težko je reči, da se je ta majhna skupina sposobna organizirati in izvesti demonstracije sredi Ljubljane kot smo jih videli, zato sem prepričan da za njimi stoji nekdo iz Slovenije. Še posebej zato, ker so se jim pridružili številni drugi. Na samih demonstracijah smo videli prisotnega že omenjenega Jašo Jenulla, ki je komuniciral s protestniki. Videti je bilo celo, da jim daje navodila. Glede na prej navedeno ne bi presenetilo niti, če bi bil vpleten vsaj del KUL opozicije z Levico na čelu.
Ob razglasitvi premirja med Hamasom in Izraelom je Slovenska tiskovna agencija nad objavo te novice pripela fotografijo, na kateri dva opankarja stojita na izraelski zastavi, v rokah pa držita palestinsko zastavo. V tem primeru gre še enkrat več za pobalinsko navijaštvo, predvsem pa za provokacijo javnosti, ne pa za profesionalno novinarstvo. Je prav, da nas osrednja nacionalna tiskovna agencija provocira namesto da bi nas nepristransko informirala?
Tujci, potujčevalci in potujčenci
Ivan Cankar je po koncu 1. svetovne vojne zapisal: “Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim – nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč!” Nadaljeval pa je: “Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku!”
Cankar je podvomil v Slovence in kasneje to tudi obžaloval, saj se je zmotil. Del jih je vedno hrepenelo po tem, da bi svoje duše prodali, vendar to ni značilnost Slovenskega naroda kot celote. Mnogo Slovencev je bilo v zgodovini, ki so vplivali na pot po kateri smo hodili, vedno pa je večina na koncu dvignila glave. Zato smo še vedno tukaj. Verjamem, da bo za vedno ostalo tako. Pišimo si sodbo sami! Tujci, potujčevalci in potujčenci se morajo zavedati neizbrisnega dejstva: Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. To smo zapisali v svoj najvišji pravni akt.
Davorin Kopše je veteran vojne za Slovenijo, kandidat za evropskega poslanca ter aktiven državljan.
