Piše: dr. Matevž Tomšič
Včasih tisti, ki streljajo v tarčo, ne zadenejo pravega cilja. Tako je nedavno oddaja Tarča na TV Slovenija obravnavala sporno financiranje političnih strank. Cilj »obdelave« je bila očitno stranka SDS. Osnovo je predstavljalo poročilo parlamentarne preiskovalne komisije, ki da je odkrila nekakšno kriminalno združbo. Vendar pa so v okviru te združbe, zbrane okoli finančnika Roka Snežiča, ki so jo na vsak način skušali povezati z Janezom Janšo in njegovimi, na koncu naleteli na partnerko premiera Roberta Goloba Tino Gaber, ki jo je sam Snežič označil za svojo prijateljico, in na sumljive posle ljudi, s katerimi je bila povezana. Namesto v vrh opozicije je torej udarilo v vrh vlade.
Sicer pa je bilo delo omenjene preiskovalne komisije popolna šarada. Uradno naj bi bil njen namen preiskovanje sumov nezakonitega financiranja političnih strank. Vendar pa so se ukvarjali izključno z zdajšnjo največjo stranko in mediji, ki so domnevno povezani z njo. To, kako je Gibanje Svoboda, ki je nastalo samo nekaj mesecev pred lanskimi parlamentarnimi volitvami, prišlo do sredstev, s katerimi je financiralo razkošno volilno kampanjo, jih seveda ni zanimalo. Prav tako jih ni zanimalo, kako je sedanja generalna sekretarka največje vladne stranke Vesna Vuković v času, ko je bila še »neodvisna« novinarka, prišla do okoli dvesto tisoč evrov, pri čemer ji je približno polovico te vsote nakazal nihče drug kot sedanji premier, ko je še vodil državno podjetje GEN-1. Nobeden od njiju se do sedaj ni potrudil, da bi javnosti pojasnil, kakšen je bil namen te transakcije.
Ta preiskovalna komisija ob asistenci dominantnih medijev razglaša, kako da naj bi bili mediji, povezani s SDS, iz Madžarske prejeli na milijone evrov. Nakazali naj bi jih bili poslovneži iz kroga madžarskega premierja Viktorja Orbána. Vse to naj bi bilo torej politično pogojeno, saj je znano, da sta Janša in Orbán tesna prijatelja in zaveznika. Ob tem leva politika izpostavlja nevarnost, naj bi se z madžarskim kapitalom širil vpliv sosednje države, kar naj bi predstavljalo nič manj kot grožnjo slovenski suverenosti.
Pri tem gre za veliko mero zavajanja. Temu služi že samo označevanje določenih medijev kot poveznih s SDS. Res je, da nekateri od teh neprikrito podpirajo politiko te stranke. Funkcionarji stranke in celo sama stranka ponekod nastopajo tudi kot delničarji oz. solastniki. Vendar je vse to v skladu s pravili. Konec koncev lahko politična stranka sama ustanovi svoj medij. To je lahko problem z vidika njegove verodostojnosti, a v formalnem smislu ni s tem nič narobe.
Vendar pa se omenjeno etiketiranje v smislu lepljenja strankarske oznake uporablja tudi za medije, kot je Požareport, ki nima nobenih lastniško-upravljavskih povezav s SDS. A če vzamemo za kriterij naklonjenost do določene politične stranke oz. opcije, potem bi bilo treba veliko večino slovenskih medijev označevati za »povezane«. Vendar ne zasledimo, da bi se denimo v zvezi z Mladino navajalo, da je povezana z Levico, čeprav se njeno pisanje skoraj povsem ujema s pogledi te stranke. Resda pri medijih, ki so naklonjeni levi opciji, ni toliko povezav s konkretnimi strankami, ampak to zato, ker stranke tu ne pomenijo kaj dosti, ampak so bolj kot ne »potrošni material« za potrebe volitev.20
Seveda so povezave med politiko, kapitalom in mediji dejstvo. Vendar je zelo sprenevedavo izpostavljati samo določene medije, določen kapital in določeno politiko. Madžarski kapital ni nič bolj sporen kot kakšen drugi. Kot da slovenski medijski lastniki (denimo razvpiti tajkun Martin Odlazek) niso povezani s politiko, v tem primeru tisto, ki je ta čas na oblasti. Dokler bo medijski prostor tako neuravnotežen, kot je sedaj, ko je ogromna večina medijev tesno povezana z levo opcijo, bo vprašanje financiranja »Janševih« medijev povsem nerelevantno.
